VSEBINA PRISPEVKA
Obiskovalcem gora, ki niste vešči gibanja v gorskem svetu in nimate dovolj lastnih izkušenj, priporočamo, da se vključite v planinska društva in se v gore odpravite z njimi, pod vodstvom vodnikov PZS. Pred turo jih povprašajte za nasvet in obvestite o svojih gorniških izkušnjah.
Gorniško znanje ob pridobljenih osnovnih izkušnjah, lahko pridobite na različnih tečajih, planinskih ali alpinističnih šolah, ki jih izvajajo planinska društva in/ali gorski vodniki. Samoizobraževanje je možno ob kvalitetni strokovni literaturi Planinske zveze Slovenije.
PRED TURO
- Se kritično vprašamo, če smo primerno fizično in psihično pripravljen. Ali je izbrana pot primerna zame in za mojo družbo?
- Preverimo vremensko napoved. Slabo vreme in manjša vidljivost lahko zelo podaljšata čas hoje. Imam oblačila, ki me bodo ščitila pred vetrom, mrazom in vlago? Ali je na poti koča, bivak, zavetišče, kamor se bom lahko zatekel?
- Pripravimo načrt poti in jo prehodimo v mislih. Razdelimo jo na odseke, predvidimo počitke in čas hoje tako za vzpon, kot za sestop. Na vrhu smo šele na polovici poti – cilj je varna vrnitev v dolino in domov!
-
Preverimo po kakšnem terenu poteka pot in kakšna je strmina. Če so na poti balvani, melišča ali rušje, nas lahko zelo upočasnijo. Ali jih lahko kako obidemo? Kje lahko prečimo ali obidemo ozke krnice, hudournike, strme skalne skoke?
-
Poskusimo ugotoviti s katerimi nevarnostmi se lahko srečamo na poti. Stanje terena v napovedanem vremenu (suha, spolzka, zasnežena pot), lokacija poti pod stenami ali ob prepadih mora vplivati na izbiro poti in opreme.
Planinski vodniki so knjige z eno ali večdnevnih izletov in tur. Njihova največja prednost je ta, da so načeloma napisani zelo objektivno in tehnično. Le tako lahko pisec najširši javnosti predstavi pot ture od izhodišča do povratka v dolino. Vodniki Planinske založbe so tudi recenzirani, tako je zapisano tudi dobro preverjeno s strani izkušenih gornikov.
Na grobo ločimo enciklopedične vodnike in izbirne. Enciklopedični zajemajo opise vseh poti (planinskih, lovskih, označenih in neoznačenih) pa tudi številnih brezpotij določenih območij (gorstva, doline, …). Ker gre za količinsko veliko vsebine, so vpisi zelo tehnični in jedrnati. Za prebiranje tovrstnih opisov, sploh opisov brezpotij in neoznačenih poti, je obvezno znanje branja planinskih zemljevidov. Primerni so predvsem za izkušenejše gornike, ki so jim zakonitosti gorskega sveta že dobro poznane.
Izbirni vodniki so veliko pogostejši in priljubljeni. Opisi so daljši in točnejši, vsebujejo tudi več podatkov o sami turi, znamenitostih in zanimivostih ob poti, razgledih, možnostih prenočitev in okrepčila, ipd. V večini sodobnih izbirnih vodnikov je tudi prikazana vsaj skica poti, če ne celo izsek zemljevida. Tovrstni vodniki so primernejši za začetnike in manj izkušene gornike, ki se z gorskim svetom šele spoznavajo.
Na spletnih straneh, forumih, socialnih omrežjih najdemo ogromno opisov poti, vrhov in izletov. Samo po sebi to ni problematično, težavo pa predstavljajo izrazito osebni in čustveni zapisi. Za razliko od pregledanih in recenziranih opisov v planinskih in drugih vodnikih, so zapisi na spletu »brez filtra«.
Ali da zapišemo bolj plastično … kar je nekomu lahko, je drugemu lahko na meji sposobnega. Tudi hitrost hoje je za vsakega različna – če je nekdo sposoben priti na nek vrh v treh urah, bo drugi potreboval dve uri vel, tretji morda pol ure manj. Predvsem pa je lahko nevarno »mačo« obnašanje, sprenevedanje ali celo samovšečno zanemarjanje nevarnosti in tehnično zahtevnih odsekov poti.
Spletni opisi so vsekakor dobrodošli pri načrtovanju poti, a moramo biti ob njihovem prebiranju zelo kritični. Preberimo več opisov in jih primerjajmo z opisi iz planinskih vodnikov in poteka poti na planinskem zemljevidu. Največjo težo pa dajo fotografije, čeprav so tudi te zlahka varljive.
Planinski zemljevidi so prilagojeni obiskovanju gora in s posebnim poudarkom prikaza reliefa. Vrisane imajo planinske, turnokolesarske in druge poti, priporočene smeri turnih smukov, planinske koče in gostinske objekte, planine, vrhove, vodovja, rastje, naravne in kulturne znamenitosti.
Za hojo po planinskih poteh je dovolj že planinski zemljevid merila 1 : 50.000, ki pokrivajo večja območja. Poti in ostala planinska infrastruktura je še ravno prav razločno prikazana, da lahko dobro načrtujemo turo in pravilno določimo smer gibanja na terenu.
Za ljubitelje nemarkiranih poti in brezpotij, turne smučarje in alpiniste so primernejši planinski zemljevidi merila 1 : 25.000. Ti pokrivajo manjša območja, je pa zato prikaz terena precej natančnejši. Le s tovrstnimi zemljevidi (in seveda s primernim znanjem)se lahko dobro pripravimo na brezpotne ture in turne smuke, saj nam na terenu omogočajo lažje in natančnejše orientiranje in prepoznavo strmejših območij, grap, skokov, vrtač in drugih manjših reliefnih značilnosti.
- Pripravimo nahrbtnik z vso potrebno osebno in tehnično opremo, ki jo potrebujemo za varno izvedbo ture. To vključuje tudi dovolj pijače in energetsko bogate hrane.
- alu-folija ali velika črna vreča in bivak vreča,
- osebni komplet prve pomoči,
- čelna svetilka in rezervne baterije,
- mobilni telefon s polno baterijo,
- beležka in NAVADEN svinčnik,
- sveča in vžigalice v za vodo neprepustni vrečki,
- železna rezerva (hrana, ki ima visoko energijsko vrednost in dolg rok obstojnosti, je lahka in ima majhen volumen).
Ne bo odveč opozoriti, da imejmo s seboj tudi toplo oblačilo ter kapo in rokavice, v gorskem svetu se vreme namreč zelo hitro spremeni, zelo nizke temperature in sneg poleti v gorah niso nič nenavadnega.
Pred odhodom na planinski izlet načrtujmo pot, v gore pa se vedno odpravimo z nahrbtnikom z obvezno planinsko opremo. Foto: arhiv PZS/Manca Ogrin
Samovarovalni komplet in ostalo tehnično opremo vzamemo s sabo po potrebi in glede na karakteristiko ture. V primeru neznanja nam noben od omenjenih pripomočkov ne bo veliko koristil. Veliko raje se v tem primeru odločite za spremstvo vodnika, ki bo poskrbel za vašo varnost.
Na vsaki turi imam s seboj vsaj toliko opreme, da lahko pomagamo sebi ali bližnjemu. V torbici prve pomoči naj bo vedno material, ki ima še veljaven rok uporabe. Redno dopolnjujmo in obnavljajmo porabljeni sanitetni material in zdravila.
Planinska zveza Slovenije je v sodelovanju s Tosamo sestavila osnovni osebni komplet prve pomoči za planince. Priporočamo ga vsakemu obiskovalcu naših gora kot del obvezne opreme.
Modra torbica na zadrgo in z možnostjo pripenjanja na pas ali nahrbtnik vsebuje:
- prvi sterilni povoj TIP I (1 kos),
- zloženec – kompresa iz gaze 5 x 5 cm, sterilna (4 kosi),
- vpojna gaza 0,4 m2, sterilna (2 kosa),
- povoj Vivaplast 8 cm x 4 m (1 kos),
- obliži Vivaplast Universal (10 kosov),
- obliži Vivaplast Cool care – obliži (5 kosov),
- Micropore lepilni trak, 2,5 cm x 9,1 m (1 kos),
- trikotna ruta 100 x 100 x 140 cm (1 kos),
- varnostna sponka (3 kosi),
- razkužilni robček (2 kosa),
- seznam vsebine (1 kos).
Vodnikom in tistim, ki se podajajo na daljše in zahtevnejše ture svetujemo zajetnejši vodniški komplet prve pomoči.
- Pripravimo aktivno perilo in oblačila iz sodobnih materialov, ki se prilegajo telesu. Izogibajmo se bombažu, ki je hladen in slabo odvaja znoj.
- Upoštevamo fizične, psihične in druge značilnosti oseb s katerimi gremo na izlet ali turo. Predvidim kako hitro bomo hodili in kako hitro preostala družba. Če hodimo z otroci se popolnoma podredimo njim in njihovi radovednosti. Če hodimo s starejšimi osebami, smo še bolj pozorni na pravo hitrost hoje ter njihove fizične in zdravstvene posebnosti. Nikakor ne silimo prijatelje na turo, ki jim niso kos!
O vsaki turi obvestim družino ali prijatelje! Povem jim o načrtovani poti, morebitnih rezervnih ciljih in okviren čas vrnitve. Obvestilo s podatki o načrtovani turi lahko pustim tudi v avtu na vidnem mestu. Med turo se vpisujem v vpisne knjige v kočah in na vrhovih. Vse to je v veliko pomoč gorskim reševalcem v primeru poizvedovanja.
NA TURI
- Začnem počasi, s pogovornim tempom, da se ogrejem in pripravim telo za več ur hoje. Hitrost prilagodim najšibkejšemu v skupini – ta ostanite skupaj do konca ture.
- Po kratkem počitku za slačenje (po približno 15 minutah) poskušam hoditi vsaj eno uro brez počitka. Uskladim dihanje s koraki.
- Za počitek izbiram varna mesta pred zdrsom, padajočim kamenjen in neposredni pripeki sonca. Med hojo pijem večkrat in v majhnih količinah, uživam energijske ploščice ali podobno visoko kaloročno hrano. Hrano kupujem v planinskih kočah, saj s tem zmanjšam težo nahrbtnika in podpiram koče. Alkohola na turi ne uživam!
- Pred soncem se zaščitim s sončno kremo, pokrivalom in sončnimi očali.
- Na poteh, izpostavljenih padajočemu kamenju, si nadenem čelado. Nosim jo tudi pri hoji čez melišča, saj je v primeru padca glava tako primerno zaščitena. Na zahtevnih in zelo zahtevnih poteh (kjer je to primerno) uporabljam plezalni pas in samovarovalni komplet.
- Če zaradi nepredvidene ovire na poti (strgana jeklenica, podor, snežišče) ture ne morem varno nadaljevati, se obrnem in sestopim v dolino ali nadaljujem po drugi poti.
- V primeru nenadnega poslabšanja vremena čim prej poiščem zavetje v koči ali bivaku. Če to ni mogoče, sestopim z izpostavljenih grebenov. Ture nikakor ne nadaljujem!
DOBRO JE VEDETI
Mobilni telefon je danes dostopen vsakomur. Zavedati se moramo, da gre za občutljivo elektronsko napravo, katere delovanje je v veliki meri odvisno od številnih dejavnikov, ki v dolinskem življenju niti niso opazni. Zaradi večje oddaljenosti postaj je v večini primerov signal šibek, posledično telefon išče najboljši signal in s tem izgublja energijo bistveno hitreje kot v dolini. Delovanje telefona je odvisno od akumulatorske baterije, katere čas delovanja se v gorah skrajša zaradi nizkih temperatur.
- Pred turo napolnite baterijo telefona in po možnosti s seboj vzemite rezervno. Po nepotrebnem ne trošimo baterije mobilnega telefona.
- Telefon naj bo med turo ugasnjen, spravljen v vodoneprepustni vrečki in na toplem.
- Energijo dodatno varčujete, če med uporabo izklopite prenos podatkov.
- Telefon naj bo med turo ves čas izklopljen. Uporabite ga lahko tudi, če ne poznate PIN-kode, saj je klic na 112 (in 113) mogoč tudi brez vpisa PIN-kode.
- Če ne morete poklicati, poskusite na številko 112 poslati kratko sporočilo.
- V imeniku telefona imejte spravljeni dve številki oseb v obliki npr. »ICE1 Janez Novak« in »ICE2 Špela Marela«. Številka bo v pomoč reševalcem, da lahko o nesreči obvestijo svojce in pomeni “In Case Of Emergency” (v primeru nesreče).
Zaščite pred udarom strele ni, ampak je samo preventiva, kar pomeni, da se v gore odpravimo dovolj zgodaj in smo takrat, ko so poletne nevihte najpogostejše, v popoldanskem času, že na varnem v dolini ali planinski koči. Slednji sta tudi edini varni mesti pred udarom strele. V primeru da nas nevihta preseneti v gorah, je nujno, da sestopimo z grebenov in izpostavljenih vrhov, sploh tam, kjer so jeklenice oz. predmeti iz železa ali pa je skala rdeča, kar pomeni, da vsebuje kovine. S sebe odstranimo vse kovinske predmete in jih ne odvržemo, ampak jih spravimo na varno mesto, stran od sebe, saj jih bomo po hudi uri potrebovali. Svetujemo, da se usedete na vrv ali hrbtno podlogo od nahrbtnika, noge spravite v nahrbtnik in oblečete v zaščitna oblačila. Biti moramo čim nižji. Pazite tudi, če imate na glavi čelado in ima ta kovinske zakovice. V tem primeru je bolje, da jo snamemo z glave.
Vir: Petzl
Izogibamo se tudi osamelih, izpostavljenih predmetov (drevesa, viharniki, žandarji …) in pazimo, da se sami ne izpostavimo. S telesom se ne dotikamo sten, po katerih se lahko »sprehodijo« blodeči se tokovi strele. Če smo v kotanji, jami, je najvarnejše mesto sredina jame oz. kotanje. Če smo na robu police, je dobro, da se pripnemo z vrvjo, ki naj od nas teče po tleh.
Izogibajmo se prostorov, kamor strele redno udarjajo. Spoznamo jih po razklanih deblih dreves, razritih tleh, preklanih skalah in rdečkastih kamninah. Vlažne grape in žlebovi, po katerih teče voda, so tudi zelo verjetna mesta za udar strele. Najvarneje pred udarom strele je na melišču, kjer čepimo ali sedimo na nahrbtniku. Če vseeno nadaljujemo sestopanje, naj bo razdalja med nami vsaj 20 metrov.
S klicem na številko 112 pokličemo Regijski center za obveščanje. Pomembno je, da operaterju sporočimo naslednje podatke:
- KDO kliče,
- KAJ in KJE se je zgodilo,
- KDAJ se je zgodilo,
- KOLIKO je ponesrečencev in KAKŠNE so poškodbe,
- KAKŠNO pomoč potrebujete.
Operater nas bo verjetno povprašal tudi po vremenu, jakosti vetra, ipd. Ti podatki bodo vodji intervencije v pomoč pri aktiviranju morebitne helikopterske pomoči, pa tudi siceršnjemu načrtovanju reševalne intervencije.