VSEBINA PRISPEVKA
Več časa mine od sneženja (ali močnejšega vetra, ki prestavlja sneg iz enih pobočij na druga), bolj bo snežna odeja med seboj sprijeta. Kako dolgo pa to traja? Odvisno od številnih dejavnikov, predvsem vremenskih. V grobem velja, da večje kot je nihanje temperature med pozitivnimi in negativnimi, boljša bo povezanost snežne odeje. Idealno je, če se sneg čez dan taja in seseda, ponoči pa zmrzuje ali če se občutno ohladi po relativno visokih temperaturah. Če pa ostaja temperatura bolj kot ne konstantna, se nam mora v glavi že prižgati alarm. Ob nizkih temperaturah se sneg ne preobraža (nevarnost pršnih plazov oz. plazov nesprijetega snega), ob visokih pa se snežna plast tako ojuži, da zaradi lastne teže zdrsne po podlagi (nevarnost plazov mokrega sprijetega snega oz. talnih/zdrsnih plazov).
Vir: alpirocnik.rasica.org
Pomembno vpliva tudi strmina pobočja. Večina plazov se proži v območju med 20 ° in 50 ° naklona. S strmejših pobočjih sneg že sam odletava, na pobočjih, položnejših od 20 ° pa se plaz težko sproži. A pozor – če se plaz že giblje (je bil sprožen višje na gori), se (do zaustavitve) lahko giblje tudi po zelo položnih pobočjih.
Plazenje preprečuje poraščenost terena (rušje, drevje, panji starih dreves) in ovire (skale, grbine). Več kot je na terenu ovir, ki delujejo kot nekakšna zavora, manjša je verjetnost splazitve snega. A to velja le dokler sneg ovir v celoti ne pokrije. Ko se to zgodi, je večina vzrokov za nastanek snežnih plazov povezana z zgoraj omenjenimi dejavniki.
OCENJEVANJE NEVARNOSTI PRED TURO
Ocenjevanje nevarnosti snežnih plazov je lahko zahtevno opravilo. Upoštevati je potrebno množico podatkov, ki jih moramo znati pravilno interpretirati. Če je poleti dovolj, da preverimo razmere na poti dan ali dva pred turo, je treba pozimi začeti z načrtovanjem veliko prej. Snežna odeja se lahko preobraža dan ali dva ali pa dva tedna – odvisno od vremena, jakosti vetra, lege in strmine pobočja in še česa.
Nekoliko nam vendarle olajšajo odločitve o izvedbi ture razna poročila in plazovni bilteni, vseeno pa se moramo na zimsko turo podajati z veliko mero strahospoštovanja.
Plazovni bilten je nič drugega kot plazovno poročilo o nevarnosti snežnih plazov. Izda ga za to pristojna služba, v Sloveniji za to skrbi Agencija republike Slovenije za okolje (ARSO).
ARSO izdaja plazovni bilten na spletni strani meteo.arso.gov.si v zimskem času, ko je dovolj snega, da nevarnost snežnih plazov sploh obstaja. Načeloma ga izdajajo trikrat tedensko, po potrebi (po obilnejših sneženjih) tudi pogosteje.
Bilten oz. poročilo je sestavljeno iz opisov:
- trenutnega stanja snežne odeje (v različnih gorstvih, na različnih nadmorskih višinah),
- splošne stopnje nevarnosti,
- ocene tveganja,
- trenutnih snežnih razmer,
- predvidenega razvoja vremena in tendence snežnih razmer.
Pred leti je ARSO združil znanje in spodbudil skupen razvoj s svojimi avstrijskimi kolegi. Nastala je odličen čezmejni plazovni bilten CROSSRISK. Dosegljive je na crossrisk.eu.
Lestvica ocenjuje stabilnost snežne odeje v petih stopnjah – od 1 do 5, pri čemer je 1. stopnja najmanj nevarna, 5. pa najbolj. Podane so ocene verjetnosti proženja snežnih plazov, priporočila in opozorila za varnejše gibanje.
Čeprav je najnevarnejša 5. stopnja, se največ nesreč povezanih s snežnimi plazovi zgodi pri 3. in 2. stopnji. Ti ”nizki” oceni nas vse prevečkrat zavedeta, da se hitreje podamo na ogrožena pobočja.
Pri višjih stopnjah nevarnosti pa je nesreč manj predvsem zato, ker je takrat v gorah manj ljudi. Poročila oz. ocene nevarnosti glede na evropsko petstopenjsko lestvico nevarnosti proženja snežnih plazov so podana v plazovnih biltenih, najlažje jih najdete na spletu. Nevarnost glede na to lestvico tako lahko preverimo že doma, pred odhodom na turo.
Vir: zloženka Pozor, snežni plaz. PZS, Ljubljana, 2011
Metoda upošteva tri različne plazovne (lavinske) dejavnike za oceno nevarnosti snežnih plazov: vremenske in snežne razmere, površje oz. relief in nas kot ljudi na turi. Vse tri kriterije se preverja na treh regionalnih ravneh: doma tekom priprave na turo, na širšem območju ture in na mestu na turi, na katerem se nahajamo (3 filtri). Od tod tudi ime 3 x 3. Z upoštevanjem dejavnikov pa posamezni regionalni ravni, sprejmemo oceno, na podlagi katere se odločimo ali s turo nadaljevati (oz. se sploh podati na želeno pot) ali ne.
Vir: Vodniški učbenik, PZS, Ljubljana, 2016
Priporočamo, da se v gore, sploh na strmejša in plazovom izpostavljena območja ne odpravljate še vsaj teden dni po sneženju. Tudi najsodobnejša plazovna oprema (plazovni trojček, plazovni nahrbtnik) ne moreta preprečiti sprožitve plazu in posledičnih poškodb ali zadušitve.
PREVERJANJE SNEŽNE ODEJE NA TURI
Že na samem izhodišču, še bolj pa na turi, moramo stalno oprezati za prežečimi plazovi. Najboljši občutek nam sicer dajo naše lastne ”polne hlače”, a te so že marsikoga pustile na cedilu. Na lastne občutke se je težko zanašati, pa še ti se spreminjajo iz ure v uro. Zato so različne tehnike preverjanja nevarnosti snežnih plazov na terenu še kako dobrodošle.
Snežni prerez je osnova vseh spodaj opisanih metod testiranja stabilnosti snežne odeje. Naredimo ga tako, da navpično oz. v smeri sile teže izkopljemo dober meter široko luknjo globine 1,5 m oz. do tal, če je snega manj.
Foto: arhiv PZS/Matjaž Šerkezi
Sprednjo stranico zgladimo, nato pa s prstom (v rokavicah!) od tal proti vrhu navpično povlečemo linijo in hkrati spremljamo trdoto plasti v snežni odeji. Vsako plast označimo z vodoravnimi linijami in ocenimo njeno trdnost glede na možnost rinjenja roke oz. predmeta v plast:
- pest (najmanj trdna plast),
- iztegnjena dlan,
- en iztegnjen prst,
- pisalo,
- noževa konjica.
To naredimo za vsako plast snežne odeje. S tem vsaki plasti določimo njeno trdnost, na podlagi te ocene sklepamo o številu in globini kritičnih plasti.
Vsaki plasti določimo trdnost. Foto: arhiv PZS/osebni arhiv Mateja Ogorevca
Najbolj kritične so plasti:
- z veliko razliko v trdnosti (npr. mehek sneg na trdi, ledeni plasti).
- ki so zelo mehke (prodremo s pestjo) in debele.
- z veliko vode (kapljanje ob stiskanju snega).
- sestavljene iz snega v obliki kroglic (babje pšeno, sodra, globinski srež). Ti delujejo kot frnikole in predstavljajo idealno drsno ploskev.
- z zračnimi žepi.
Pri sistematičnih testiranjih snežne odeje, rezultate zapisujemo v standardizirani obliki. Zgornja slika prikazuje rezultat testiranja snežne odeje z zgornje (prve) slike. Foto: arhiv PZS/Matjaž Šerkezi
S tlačno metodo iščemo kritične plasti s pomočjo dinamičnih obremenitev (udarcev) preizkusnega stolpca. Metoda je enostavna in hitra.
Če smo predhodno naredili prerez snežne odeje, sprednjo ploskev ponovno zgladimo. Nato pa naredimo in od preostalega snega ločimo stolpič velikosti plazovne lopate (cca. 30 x 30 cm). Za lažje delo nam prav pride snežna žaga ali tenka vrvica z vozli s katero prerežemo sneg. Novozapadli sneg odstranimo, nakar položimo na stolpič navzdol obrnjeno lopato. Z udarci po lopati bomo postopoma obremenjevali stožec snega in s tem določili njegovo stabilnost.
Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
Začnemo z 10 udarci iz pesti (leva slika), sledi 10 udarcev iz komolca (slika v sredini) in na koncu še 10 udarcev iz rame (desna slika). Stabilnost snežne odeje pri tej metodi ocenjujemo glede na število udarcev, ki so bili potrebni za porušitev plasti. Dogovorjeno je, da snežna odeja velja za stabilno, če se stolpec ne poruši po 13 udarcih – po 10 iz pesti in 3 iz komolca.
Premik snežne plasti že po prvem udarcu iz komolca. Premik se je zgodil na prej prepoznani meji med dvema snežnima plastema. V tem primeru je bila snežna odeja nestabilna, ture nismo nadaljevali. Foto: arhiv PZS/Matjaž Šerkezi
ECT metoda je podobna CT metodi, razlika je le v tem, da je stolpec trikrat širši (za 3 lopate oz. cca. 1 meter). Preizkus izvajamo le na enem koncu, na enak način kot pri CT metodi.
Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
Prednost ECT metode je ta, da pri njej bolje spremljamo višino in širjenje razpok v snežni odeji. Posledično lahko najdemo več kritičnih plasti (slika spodaj).
Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
Norveška metoda je, od vseh tu opisanih, v slovenskem prostoru najstarejša in pri gornikih z daljšim stažem tudi najbolj poznana. V primerjavi z zgoraj opisanima metodama, potrebujemo zanjo več časa.
Osnova norveške metode je snežni prerez, pri kateri moramo precej natančno razločiti posamezne plasti v snežni odeji. Po opravljenem prerezu, moramo sprednjo stranico odrezati pravokotno glede na snežno površino. Tako poskrbimo, da sama oblika prednje stranice ne vpliva na drsenje plasti. Norveška metoda je namreč drsni test.
Pred nadaljevanjem moramo najprej odstraniti morebiten novozapadli sneg, nato pa z lopato zasekati trapez naslednjih dimenzij: sprednja (daljša) stranica je dolga 4 širine lopate (cca. 80 cm), višina trapeza pa znaša 3 dolžine lopate (cca. 60 cm). Te stranici nato povežemo z ravnima linijama. Z norveško metodo preizkušamo drsnost posameznih plati v snežni odeji, zato lahko stranice zasekujemo le do globine plasti.
Vir: alpirocnik.rasica.org
Po izdelanem trapezu preklopimo plazovno lopato in jo zasadimo v režo zadnje stranice trapeza. A le tako globoko, kolikor je globoka preizkušana plast. Preizkušano plast zdaj postopoma obremenjujemo s potegi lopate in sicer vzporedno s površjem snežne odeje. (spodnja slika desno). Hitreje kot plast zdrsne, večja je nevarnost proženja snežnih plazov. Postopek ponavljamo vse dokler ne preizkusimo vseh sumljivih plasti.
Foto: arhiv PZS/osebni arhiv Mateja Ogorevca
V veliki večini primerov ljudje sami sprožimo plaz. Zato je pomembno, da že doma ocenimo katera pobočja so primerna za čim varnejšo gibanje. Najvarnejši so široki in položni hrbti. Izredno nevarni pa grebeni, grape in strmejša pobočja z napihanim snegom. Računajmo, da se lahko plaz sproži tudi visoko nad nami, tudi v stenah. Večje stene so prepredene s policami na katerih leži sneg, ki ob (ne)pravem trenutku splazi v dolino. Ne malo gornikov je svoj konec storilo ravno v plazovih, ki so se nanje zgrnili čez (na prvi pogled) za plazove nenevarne stene.
Primer snežnim plazovom izpostavljenih (rdeče obarvano – strmejša pobočja, območja pod stenami, nad katerimi so večje zasnežene površine) in manj izpostavljenih območij (zeleno obarvano – široki hrbti, pogojno dna zelo širokih dolin). Ozki grebeni so z vidika plazov varnejša območja, a ne smemo spregledati morebitnih opasti, ki nas ogrožajo na grebenih, pa tudi pod njimi. Predvsem ob otoplitvah grmijo v dolino, hkrati pa so lahko tudi sprožilec plazov s pobočij pod grebeni. Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
Z znanjem, izkušnjami in kančkom zadržanosti lahko tveganje precej zmanjšamo. Bistveno pa je daljše spremljanje vremena na območju vodene ture, pravočasno prepoznavanje plazovitih področij na turi in temu primerno ustrezno ukrepanje.