VSEBINA PRISPEVKA
Ne glede na našo pripravo in poznavanje poti, se nam lahko zgodi, da s poti zaidemo ali se celo izgubimo. V osnovi velja, da se po isti poti vrnemo do poti oz. prve markacije. A če se znajdemo v razmerah opisanih zgoraj, to ni vedno enostavno.
Trditi, da se izkušen gornik ne more izgubiti je neumno – to se lahko pripeti vsakomur in tega se moramo zavedati.
KO SKRENEMO S POTI
- Ko ugotovimo, da nismo več na pravi poti, da smo se izgubili, najprej poskrbimo za našo varnost. Po potrebi se umaknemo iz prepadnih območij, nadenemo čelado in najdemo primeren teren, na katerem preučimo situacijo in nadaljnje korake. Dobro premislimo, kaj nas ogroža, na kakšne nevarnosti lahko naletimo ob nadaljevanju poti in kakšne pripomočke imamo na voljo v nahrbtniku.
- S pomočjo planinske/karte (zemljevida) pregledamo teren, na katerem se nahajamo in določimo smer gibanja.
- Pri izbiri poti upoštevamo vrsto terena (gozd, stene, trave …), objektivne nevarnosti, vreme in seveda naše izkušnje in znanje. Pomembno: najkrajša pot ni nujno najhitrejša, še manj pa najvarnejša!
- Šele ko naletimo na izrazit cilj (npr. cesto), začnemo z iskanjem podrobnosti. Tudi sicer je priporočljivo, da se lotimo iskanja glavnega cilja postopoma, po korakih (opisano spodaj).
Če na zahtevnem terenu ne najdemo ustrezne/varne poti (prepadne stene, strme mokre trave, jame), če s seboj nimamo primerne opreme (vrv, pas, čelad) ali če je nadaljevanje poti kako drugače izredno nevarno, nikar ne odlašajmo s klicem na pomoč. Pokličimo gorske reševalce na telefonsko številko 112! Morda nam bodo lahko pomagali zgolj z nasveti in nas po telefonu usmerili na pravo pot. V skrajnem primeru pa nas bodo našli in varno pospremili v dolino.
- Ponoči se nam zdijo osvetljeni objekti bližje kot so sicer.
- V megli slišimo bolje, saj se zvok odbija od vodnih kapljic.
- Težje opazimo spremembe terena (strmine, spremembo smeri gibanja).
- Razdalje se nam zdijo daljše.
- Ponoči moramo ob menjavi pogleda iz osvetljene karte v okolico upoštevati zamik izostritve vida.
- V temi bolje vidimo, če gledamo s ”perifernim vidom”. Objekt, v katerega skoncentriramo pogled bo pogosto slabše viden, kot če središče pogleda nekoliko zamaknemo.
- V ozkih dolinah ponoči vidimo le manjši del neba. Zato ne vidimo vseh zvezd ali pa napačno prepoznamo njihove najbolj razpoznavne dele.
- Poti in ceste se v smeri proti naseljem stikajo pod ostrim kotom.
- Severna pobočja so praviloma manj poraščena in strmejša, gozdna meja je nižje kot na južnih pobočjih in tudi sneg se na severnih straneh ohrani dlje časa. Planine se praviloma nahajajo na južnih pobočjih.
- Če poznamo smer lokalnih vetrov, si lahko za približno določitev smeri neba pomagamo tudi z vetrom oz. z oblikami (zastrugi v snegu, …) in usmerjenostjo rasti rastlin na izpostavljenih mestih.
- Ponoči, predvsem ob oblačnem vremenu, opazimo odsev luči večjih mest.
- Hrup prometa se sliši relativno daleč, ponoči in ob mirnih dnevih (vikendi, prazniki) še toliko bolj.
Osnovna oprema za orientacijo naj bo sestavni del vsakega nahrbtnika, pa naj gre še za tako kratek izlet planinski zemljevid, kompas in (čelna) svetilka s polno (in rezervno baterijo).
Za še lažje in hitrejše orientiranje pa že vsaj desetletje pride prav tudi GNSS (globalni navigacijski satelitski sistem) naprava (npr. GPS, GLONASS, Galileo sprejemniki), zadnja leta pa vedno bolj kar mobilni telefon. Seveda oboje s polno baterijo in prenosno baterijo (PowerBank).
GNSS naprave in mobilni telefoni imajo svoje prednosti in slabosti, ki se jih je potrebno zavedati, prepoznati in upoštevati pri delu na terenu. Prav zato so nam lahko sicer dobrodošli pripomočki (pre)večkrat v škodo kot korist, če z njimi ne znamo ustrezno rokovati. Zato velja podobno kot pri ostali opremi – naučimo se jo uporabljati že doma.
POSTOPKI NA TERENU
Izbira ustrezne poti ni vedno enostavna, niti ne ”črno-bela”. Pogosto je potrebno sklepati kompromise med orientacijsko zahtevnostjo, razdaljo in vloženim fizičnim naporom za premagovanje izbrane poti. Hkrati moramo upoštevati še naše izkušnje, zahtevnost reliefa (strmino, prehodnost, preglednost in tehnično zahtevnost terena), vreme, tehnično opremo, ki jo imamo in še kaj. A pred očmi moramo imeti en sam cilj – najti najvarnejšo pot do cilja! Ta ni vedno najkrajša, niti ne fizično najlažja.
Omenili smo že, da je smiselno iskanje cilja iz večjega območja proti manjšemu. Če razložimo nekoliko bolj plastično … težko bo z našega stojišča, za katerega pogosto niti točno ne vemo kje je, najti relativno majhno točko/cilj (npr. križišče poti, kočo, planino, …).
Hoja po azimutu je primerna za premagovanje krajših razdalj in za gibanje po terenu brez izrazitih reliefnih oblik.
Pri hoji na daljše razdalje že ob minimalni napaki (do katere slej ko prej pride) želeni cilj precej zgrešimo. To se zgodi še toliko hitreje, če se gibljemo po razgibanem terenu (kraški teren, strmejša pobočja z grapami, grabni ipd.). Želeni cilj bomo najlažje in velikokrat najhitreje našli preko t.i. lovilnih in napadnih točk.
Smerni kot oz. azimut najlažje in najučinkoviteje merimo z busolo. To je kompas z dodanim zrcalcem, ki nam olajša premikanje rotirajočega dela (limba) in s tem natančnejšo izmero. Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
Namesto, da se usmerimo naravnost proti iskani točki, raje poiščemo v njeni bližini izrazit objekt, katerega bomo našli brez večjih težav. To je lahko izrazito križišče, vogal ograje, osamljen večji objekt, sotočje potokov ipd. Ta ”objekt” imenujemo napadna točka, saj bomo šele od tam ”napadli” naš cilj.
Lovilne točke nas za razliko od napadnih opozarjajo na oddaljevanje od cilja. Smiselno si je ”postaviti” čim več jasnih in enostavno prepoznavnih lovilnih točk, ki nas vse skupaj nekako ”zadržujejo” na željenem območju. Dobre točke so npr. linijski objekti (ceste), različna vodna telesa (potoki, reke), rob gozda, izrazitejše reliefne oblike.
Če smo si npr. za meje območja gibanja izbrali cesto, potok in skalno pregrado, bomo v primeru, da pridemo do katerega koli objekta, vedeli, da bi hoja v isti smeri pomenila oddaljevanje od želenega cilja. Lovilno točko lahko postavimo tudi za cilj – v primeru, da pridemo do gozdnega roba planine, iščemo pa stajo na njeni sredini, bomo vedeli, da smo že predaleč in da se moramo obrniti.
PRIMER GIBANJA V SLABI VIDLJIVOSTI
Glej spodnjo sliko – primer gibanja v gosti megli od točke 0 (rdeč krog) do gostišča Zeleni rob (pikčasta puščica):
- Na ustrezni planinski karti podrobno pregledamo okolico. V tem primeru je teren neizrazit. Odločimo se za kombinacijo hoje po azimutu in taktike iskanja poti preko napadnih in lovilnih točk.
- Na karti odčitamo oz. ocenimo smer gibanja do ograje (točka A – napadna točka). Do nje bomo prišli po ocenjenem azimutu 280 °. Ograja je naša napadna točka.
- Ko dosežemo ograjo, ji sledimo v severni smeri. Na karti razberemo, da se moramo na mestu, kjer se potek ograje obrne proti zahodu (točka B – lovilna točka), obrniti na sever in nadaljevati s hojo vse dokler ne dosežemo ceste (točka C – napadna točka). Hkrati si izberemo smučarsko žičnico za dodaten orientir oz. pomožno napadno točko, za primer, če nas zanese proti levi.
- Ko dosežemo cesto (točko C), nadaljujemo po njej vse do gostišča Zeleni rob. Pomagamo si tudi z dejstvom, da je to prvi večji objekt na naši desni strani oz. severno od ceste.
ORIENTACIJA OB ZMANJŠANI VIDLJIVOSTI
V primeru, da se na neznanem terenu izgubimo zaradi slabe vidljivosti, je napredovanje skoraj nesmiselno. Z brezciljnim iskanjem poti in brezglavim beganjem po slabo preglednem terenu zgolj tratimo energije in motivacijo. Če se ne želimo vrteti v krogih, je zato mnogokrat koristneje počakati na izboljšanje razmer (če jih sploh lahko pričakujemo). Če se vseeno odločimo za nadaljevanje poti, pa moramo obvladati različne orientacijske tehnike.
Ob zmanjšani vidljivosti se moramo zanašati na čim večje objekte, še najbolje na komunikacije, t.j. ceste, kolovoze, daljnovode, ipd. V vsakem primeru nas bodo nekam pripeljali, predvsem pa so enostavno sledljivi.
Pozimi se lahko v glavnem orientiramo le s pomočjo reliefa. Če se pridruži še megla, nastanejo zelo zahtevne razmere, saj lahko popolnoma izgubimo tudi občutek za naklonino. Nastane tako imenovana difuzna svetloba, ki nima določene smeri izvora, zato ne ustvarja senc, ki bi očem omogočale ločevanje na podlagi kontrastov. V takih razmerah je razločevanje kakršnih koli terenskih značilnosti skoraj nemogoče.
