VSEBINA PRISPEVKA
Zima je čudovit letni čas. Že v dolini je čarobna, v gorah pa še bolj. A čarobnost, mir in s snegom pokrita pobočja in vrhovi imajo svoje zakonitosti in muhe. Če se o njih dobro ne poučimo ali pa jih (ne)namenoma ne upoštevamo, se lahko čarobna tura v hipu spremeni v pravi pekel. Obiskovalcem gora, ki niste vešči gibanja v gorskem svetu in nimate dovolj lastnih izkušenj, priporočamo, da se vključite v planinska društva in se v gore odpravite z njimi, pod vodstvom vodnikov PZS. Pred turo jih povprašajte za nasvet in obvestite o svojih gorniških izkušnjah.
Gorniško znanje ob pridobljenih osnovnih izkušnjah, lahko pridobite na različnih tečajih, planinskih ali alpinističnih šolah, ki jih izvajajo planinska društva in/ali gorski vodniki. Samoizobraževanje je možno ob kvalitetni strokovni literaturi Planinske zveze Slovenije.
PRED TURO
Mraz, močnejši veter, krajši dan, drugačne nevarnosti in drugačen izgled terena so glavne značilnosti zime v gorah.
Zimska oblačila so drugačna kot lahka oblačila za poletno hojo v gore. So večja (nerodnejša), težja in v snegu hitreje mokra, zaradi česar lahko še hitreje izgubljamo toploto. Zato mora biti v nahrbtniku kak kos rezervnih oblačil več. Tudi dodaten par rokavic in nogavic. Lahke jakne in anorake zamenjajo debelejše bunde, puhovke, enako je s puloverji. In ko nam med hojo postane toplo, je lahko poleti priročno majhen nahrbtnik hitro premajhen, predvsem pa težji. Še toliko bolj, ko vsemu naštetemu dodamo še termo steklenico, praviloma težjo od lahke čutare, in drugo tehnično opremo (dereze, cepin, plazovni trojček, čelada).
S težjim nahrbtnikom se poveča tudi poraba energije in čas hoje. Če se odpravimo na turo brez pripomočkov za lažje gibanje po globokem snegu (krplje, smuči), se lahko zaradi napornega gaženja nekajuren izlet spremeni v celodnevno turo. Na to računajmo, ko doma pripravljamo malico – sendvič ali tablica čokolade več, ne bosta odveč. Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
21. decembra, ko je dan najkrajši (8 h in 38 minut) sonce vzide okoli 7:40 in zaide ob 16:20. Če se zjutraj, na poti do izhodišča, zamudimo zaradi gneče na cesti ali če nas dlje od načrtovanega premami topla krušna peč planinske koče, nas tema že kaj hitro ujame. Kvalitetna čelna svetilka z rezervno baterijo je zato res zlata vreden pripomoček. Enako tudi polna prenosna baterija (t.i. Power bank) s katero lahko polnimo mobilni telefon. Vse baterije so občutljive na mraz, zato se ob normalni uporabi še hitreje izpraznijo.
Če moramo telefon uporabljati za orientacijo, se baterija prazni še hitreje. Ne smemo si privoščiti, da bi se nam telefon izpraznil sredi ture! V primeru nesreče tako ne bomo mogli poklicati na pomoč. Pa tudi če nam to nekako še uspe, je potrebno vedeti, da komunikacije z reševalci ne zaključimo s klicem na številko 112. Z njimi si praviloma izmenjamo več klicev, tudi daljših.
Orientiranje v zasneženi pokrajini lahko predstavlja svojevrsten izziv tudi izkušenim gornikom. V neporaslem svetu sneg zakrije markacije, hkrati pa je potrebno upoštevati tudi izpostavljenost snežnim plazovom. Smer hoje se zato lahko iz praktičnih, orientacijskih in/ali varnostnih razlogov spremeni, kar zahteva drugačno pripravo na turo kot v kopnem. Predvsem pa zmožnost prilagajanja poti dejanskemu stanju na terenu ob hkratnem prepoznavanju nevarnosti in posledičnemu iskanju najvarnejše smeri gibanja.
V snežnih razmerah lahko hitro zaidemo z načrtovane poti. Na takem terenu si je potrebno vzeti čas za razmislek. Pogosto je precej krajši od časa, ki ga moramo nameniti popravkom napak. Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
Vedeti moramo, da moramo imeti za zimske ture, predvsem take, ki potekajo na izpostavljenih območjih, bistveno več znanja in izkušenj. Dereze in cepin so lahko smrtno nevaren pripomoček, če z njimi ne znamo pravilno rokovati. Podobno, zasutemu v snežnem plazu ne koristijo dosti tovariši na turi, če ne znajo vsaj osnovno uporabljati plazovnega trojčka. Zato se moramo stalno izpolnjevati, predvsem pa obnavljati svoje znanje. Ne sme nam biti nerodno po turi ali doma na dvorišču zakopati žolne ali se podričati po bregu (z varnim iztekom) in preveriti odziv in hitrost zaustavljanja s cepinom.
OPREMA ZA GIBANJE POZIMI (V ZASNEŽENIH GORAH)
Osnova za zimske obiske gora je ista oprema, kot za planinarjenje v letnih, kopnih razmerah. Vseeno pa za udobnejše in varnejše zimsko planinsko udejstvovanje priporočamo naslednje:
- tople in dobro izolirane zimske planinske čevlje,
- gamaše, ki ščitijo pred vdorom snega v čevlje,
- kakovostna oblačila, ki ščitijo pred pred vetrom, mrazom in vlago (ne pozabimo na rezervna oblačila v nahrbtniku).
- zaščito pred soncem (krema, očala),
- toplo tekočino in hrano v nahrbtniku.
Dodatno priporočamo naslednjo zimsko tehnično opremo:
Cepin uporabljamo predvsem kot sredstvo za zaustavljanje drsenja po padcih, pri večjih nakloninah pa tudi kot pomoč pri napredovanju. Drsenje po padcu učinkovito ustavimo le s cepinom!
V planinstvu uporabljamo gorniški cepin z ravnim oz. minimalno ukrivljenim ratiščem. Cepini z izrazito ukrivljenim ratiščem, t. i. ledna orodja, so za hojo oz. ustavljanje padca manj primerni, zato njihove uporabe ne priporočamo.
Dolžino cepina izberemo tako, da glavo cepina primemo v roke, konico pa usmerimo proti pazduhi. Cepin naj bo take dolžine, da konica cepina sega do pazduhe. Pravilno dolžino cepina lahko izberemo tudi, če držimo cepin v iztegnjeni roki ob nogi. V tem primeru mora konica cepina segati do gležnja. Izkušenejši gorniki imajo lahko tudi nekoliko krajši cepin.
Risba Bojan Pollak
Cepin držimo v boljši roki (desničarji v desni, levičarji v levi) okoli katere ovijemo pašček, ki preprečuje, da bi cepin izgubili. Okla cepina je obrnjena nazaj, torej v smeri hrbta. Tako bo že takoj pravilno obrnjen, če bi se morali ustaviti ob padcu.
Vir: splet
Edino in zgolj gorniške dereze so primerne za varnejšo hojo po trdem snegu ali ledu. Ko imamo na nogah dereze, imamo v roki obvezno cepin!
Derezice, verigice in drugače poimenovani pripomočki so za hojo po trdem snegu po strmejših pobočjih smrtno nevarni! Uporabne so izključno za hojo po položnejšem terenu.
Uporabljamo 12-zobe dereze, lahko tudi 10-zobe, ki pa so redkejše. V vsakem primeru pa morajo imeti dereze spredaj dva zoba, ki omogočata hojo pravokotno na teren. Enozobih derez, t.i. monopoint ne uporabljamo. Te so primerne le za plezanje v mešanih smereh oz. pri orodnem plezanju.
Izbira derez je odvisna predvsem od možnosti namestitve na gojzar:
- univerzalne dereze: namestimo jih lahko na kateri koli gojzar (slika spodaj levo).
- polavtomatske dereze: namestimo jih le na čevlje, ki imajo na peti nameščeno posebno poličko iz trde plastike (slika spodaj v sredini).
- avtomatske dereze: namestimo jih lahko le gojzarje s posebno poličko iz trde plastike na peti in na prstih (slika spodaj desno).
Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
Krplje so namenjene lažjemu napredovanju v globokem snegu. Z njimi povečamo površino ”podplata”, posledično pa zmanjšamo pritisk na snežno podlago. Zato se nam manj udira, izboljša se tudi stabilnost. A pozor – krplje so primerne le za hojo po položnem terenu. Na strmejših in poledenelih pobočjih je hoja s krpljami izredno nevarna za padec.
Plazovni trojček je postal že standard pri vseh resnejših obiskovalcih gora v zimskem času oz. v času snežne odeje. Sestavljen je iz plazovne žolne, plazovne lopate in plazovne sonde. Vedno pogosteje se uporablja tudi plazovni nahrbtnik. Vse našteto uporabljamo ga pri gibanju po zasneženem terenu, saj nam omogoča preživetje oz. bolje rečeno hitro iskanje ponesrečenega v snežnem plazu.
Plazovni trojček – obvezna oprema vsakega resnejšega gornika v zimskem/zasneženem času. Sestavljen je iz plazovne žolne, plazovne sonde in plazovne lopate. Plazovni nahrbtnik je le dobrodošel dodaten kos opreme. Foto: arhiv PZS/Matjaž Šerkezi
Več o plazovnem trojčku in njegovi uporabi si preberite v prispevku SNEŽNI PLAZ | UPORABA PLAZOVNEGA TROJČKA.
Po padcu je treba odreagirati takoj. Okel cepina zapičimo v sneg in se s celo težo naslonimo nanj. Če pademo z glavo naprej ali če drsimo s hrbtom po snegu, se moramo kar čim hitreje obrniti na trebuh. To je edini način za hitro in učinkovito zaustavitev!
Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
Pred turo doma preverim stanje opreme (nabrušenost derez, stanje baterije v plazovni žolni, ...). Opremo moramo znati uporabljati (obvladati) - v nasprotnem primeru je lahko celo nevarna! Zelo pomembno je stalno učenje in obnavljanje naučenega v praksi.
SNEŽNI PLAZ
Snežni plaz je pojav, pri katerem se na strmem pobočju, zaradi porušitve ravnovesja sil v snežni odeji, del snežne odeje loči od drugega dela. Plazovina drsi, teče ali se kotali po pobočju navzdol, dokler ne izgubi vse gibalne energije in se ustavi. Tehnično gledano govorimo o plazu, kadar se snežna gmota premakne za več kot 50 m. V nasprotnem primeru govorimo o plaziču ali osipu. Tekom zime se zaradi sneženja nabere več plasti snega. Kakšne lastnosti ima posamezna plast je odvisno od vrste snega (suh, moker), vetra, ki sneg prenaša iz enega konca na drugega in ga hkrati nabija (rast v klož) ter različnih procesov preobražanja snega. Zaradi vsega naštetega plasti snega v snežni odeji niso enake – ne po višini, še manj po fizikalnih lastnostih.Plazovi nastanejo kot posledica:
- povečane teže snežne odeje (dodatno sneženje, dež, otoplitev),
- sreženja (globinski srež, površinski srež),
- klož (trda skorja, ki nastane zaradi nabijanja snega z vetrom ali zaradi vpliva odtajanja in ponovnega zmrzovanja snežne odeje),
- dodatne obremenitev snežne odeje (padajoče kamenje, opasti) ali
- obremenitev zaradi človekove dejavnosti (smučanje, hoja).
Snežni plazovi v Sloveniji veljajo za najnevarnejšo in najsmrtonosnejšo naravno nesrečo. V povprečju v njih na leto namreč umreta dve osebi. Še več je poškodovanih, pogosto pa lahko v časopisju in na spletu beremo tudi o srečnežih, ki so iz t.i. ledenega groba odšli brez poškodb. Zato pa lahko plazovi na posamezniku pustijo toliko večje duševne rane. Ko plaz nosi neko osebo po pobočju, jo potiska ob tla ali ob ovire na plaznici. Gromozanske sile, ki ob tem delujejo na telo, lahko povzročijo hude mehanske poškodbe, nizke temperature vodijo v podhladitev, pomanjkanje zraka v plazu pa celo v zadušitev.
Poznamo več vrst snežnih plazov:
Plazovi suhega nesprijetega snega oz. pršni plazovi so najbolj uničujoči. Imajo veliko rušilno moč, sneg pa drsi po pobočju navzdol v obliki aerosola, velikega oblaka. Za posameznika so nevarni predvsem zato, ker sneg v obliki prahu zapolni pljuča, jih poškoduje ali pa se zadušimo.
Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
Plazovi mokrega nesprijetega snega izvirajo iz ene točke in se med počasnim plazenjem širijo v širino. Taki plazovi so nevarni zaradi svoje mase, nastajajo večinoma na prisojnih pobočjih.
Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
Plazovi suhega sprijetega snega oz. kložasti plazovi (na spodnji sliki označen z rdečimi pikami) so eni izmed najnevarnejših in terjajo največ žrtev. Kloža nastane z zbijanjem napihanega snega, zaradi česar se sneg sprime v trdo ploskev – kložo. Ko popustijo vezi v kloži, se ta spelje po spodnji podlagi. Klože so lahko različno debele (od nekaj cm, pa tudi do metra in več), mesto odloma pa prepoznamo po značilni ”stopnici”.
Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
Plazovi mokrega sprijetega snega (na spodnji sliki označen z zelenimi pikami) se pojavljajo večinoma na prisojnih pobočjih, kjer se snežna odeja zaradi taljenja snega prepoji z vodo. Na meji med dvema plastema ali pa celo na tleh, se ustvari plast vode, po kateri zdrsne plast, pogosto pa kar celotna snežna odeja (talni plaz – zelena puščica). Mesto odloma sprva izgleda kot globoka napoka, ki se s časom širi v obliki ribjih ust.
Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
Poskrbimo za rumene markacije v snegu, za katere še posebej rad skrbi močnejši spol. Nobenemu od nas ni prijetno, ko nas spremljajo na idilični turi po zasneženi pokrajini. Opravimo klic narave stran od poti. Če pa to ni mogoče, po opravljeni potrebi vse skupaj zasujmo s snegom.
Velikokrat naletimo na križem kražem gažen sneg, posledično je težko ugotoviti katera gaz pripada turnemu smučarju in katera pohodniku. Pri gibanju upoštevajmo tudi druge, le tako bo izlet, tura ali pohod prijetnejša ter brez nepotrebnih padcev in slabe volje.
Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
Pohodniki si pri vzponu naredimo svojo gaz in se je držimo. Vsak naslednji jo bo s hojo še dodatno utrdi, zato bo po nekaj pohodnikih gaz utrjena, hoja pa lažja in prijetnejša.
Za sestop uporabimo novo gaz, saj s sestopanjem po isti kot smo jo uporabili pri vzponu, prvo uničujemo – sčasoma bo postala neuporabna, hoja pa naporna.
Turni smučarji bodo hvaležni, če pešaki za hojo ne bomo uporabili njihovih smučin. Planinci jih preluknjamo, s čimer postane gibanje na smučeh naporno (tudi nevarno).
Risba: Branko Ivanek