VSEBINA PRISPEVKA
V Sloveniji zavarovane plezalne poti (pogovorno ferate) zaradi podobne opremljenosti radi zamenjujemo z zelo zahtevnimi planinskimi potmi. Te so res lahko enako opremljene, a jih kljub temu ne smemo mešati. Velik del slovenskih zelo zahtevnih planinskih poti je zavarovanih le v manjšem delu (npr. na Škrlatico, Kočno, Konja). Sodobne športne ferate so namenjene športnim užitkom, adrenalinu in so praviloma krajše, težave pa porazdeljene po celotni smeri. Zelo zahtevne planinske poti pa vodijo na nek vrh, so dolge in zahtevajo dobršno mero splošnih gorniških veščin. Predvsem spomladi in v začetku poletja v njih še vedno leži sneg, sestopi so dolgi, lahko tudi tehnično zahtevni. Zato nikar ne zamahnite z roko, ko vas povabijo na Hanzovo ali Kopiščarjevo pot ali pot skozi Žrelo.
Na zahtevnih/zelo zahtevnih planinskih poteh so lahko daljšo odseki brez varovanja z jeklenico. Nekatere take poti v Sloveniji so opremljene le s klini in popolnoma brez jeklenice! Potekajo po naravnih prehodih in policah, zato se lahko na njih sneg zadržuje še dolgo v poletje. Zavarovane plezalne poti pa so praviloma opremljene oz. zavarovane z jeklenico od začetka do konca - brez prekinitev. Linije so direktnejše, strmejše in bolj izpostavljene.
ZAHTEVNOST IN OCENJEVANJE
Tehnično zahtevnost plezalnih poti (ferat) ocenjujemo z različnimi lestvicami. Univerzalna vsesplošna lestvica ocenjevanja, ki bi veljala v vseh državah EU ne obstaja. Pri zavarovanih plezalnih poteh se uporabljajo različne lestvice, ki so si različne, pa vendar zelo primerljive. V Sloveniji so plezalne poti ocenjene večinoma po avstrijski lestvici. V nam bližnji tujini pa boste tovrstne poti našli ocenjene še z nemško ali italijansko-francosko lestvico.
Priporočila PZS za gradnjo, vzdrževanje in obnovo zavarovanih plezalnih poti Pred vzponom po zavarovani plezalni poti se je modro prepričati o ustrezni opremljenosti, zahtevnosti, možnostih izhodov v sili in poteku sestopa. Vse zavarovane plezalne poti (ferate) niso izdelane in opremljene enako kakovostno. Zato ne smemo nasedati spletnim »strokovnjakom«, ki jim je vse »lahko«.
PRIPRAVA NA VZPON
“Feratanje” je nevarno, zato v prvo zavarovano plezalno pot (ferato) ne vstopamo brez prave družbe. Če ne poznamo nikogar, ki ustreza temu opisu, se obrnemo na vodnika Planinske zveze Slovenije, lokalno planinsko društvo ali gorskega vodnika. Kot za vse planinske izlete in ture, se je tudi za ta vzpon treba pripraviti že doma. Preverite tehnično in fizično zahtevnost (splošno in po odsekih), poiščite t. i. izhode v sili (ti omogočajo izstop v primeru utrujenosti in prezahtevnih odsekov) ter se poučite o stanju poti do vstopa v zavarovano plezalno pot (ferato) in poti, ki z vrha vodi(jo) v dolino.
OSEBNA IN TEHNIČNA OPREMA
Osnovna oprema za varen vzpon po zavarovani plezalni poti (ferati) je samovarovalni sestav. Ta je sestavljen iz petih posameznih delov:
Čelada varuje glavo pred padajočim kamenje, pred udarci ob padcu in pred zadevanjem v ovire nad nami. Lobanjo varuje pred zlomom s tem, da energijo udarca razširi na vso površino in tako hkrati sprejme in ublaži sunek udarca.
Da to lahko opravi čim bolje, mora biti pravilno nameščena na glavi. Na glavo si jo pritrdimo s pritrdilnimi trakovi in nastavitvijo pravilne velikosti, tako da je ne moremo potisniti ne naprej ne nazaj, niti levo niti desno. Seveda pa ne sme biti preveč zategnjena, saj nas potem tišči in ovira pravilno prekrvavitev.
Čelada mora imeti dobro zračenje skozi luknjice in reže v lupini, dobrodošlo je tudi pritrdilno mesto za čelno svetilko ali zaščitna očala.
Ustrezno zaščito zagotavlja le nepoškodovana serijsko izdelana in ne prestara čelada s certifikatom UIAA. Kolesarske in delavske čelade NISO primerne za uporabo v gorah!
Plezalni pas naj bo čim bolj udoben, da nas čim manj ovira pri gibanju. Zanka plezalnega pasu mora biti priti nad težišče telesa, ki je v višini popka. Za manjše otroke, nosečnice in osebe z velikimi trebuhi so primernejši enodelni pasovi za celo telo ali dvodelni pasovi pasovi, ki imajo poleg sedežnega dela tudi zgornji, prsni del.
Ustreznost plezalnega pasu najlaže preverimo z globjimi upogibi telesa, različno hitrostjo hoje, krajšimi poskoki in nekajminutnim visenjem. S tem ugotovimo, ali se nam pas lepo prilega, ali nas kje tišči oz. se v njem udobno počutimo.
Ustrezno varnost zagotavlja le nepoškodovan serijsko izdelan in ne prestar pas s certifikatom UIAA.
Samovarovalni komplet omogoča varnejše dinamično zaustavljanje v primeru padcev na zavarovanih poteh. Zadnji dve desetletji uporabljamo t.i. Y sistem s prešitim trakom v vrečki, ki se ob padcu natrga in s tem zmanjša silo na telo.
Sestavljen je iz torbice z varovalnim mehanizmom (trak ali ploščica), dveh trakov, dveh varovalnih vponk in povezovalne zanke. S to ga pritrdimo v plezalni pas, z vponkami pa se samovarujemo.
Ob nakupu moramo biti pozorni na oznako teže, ob kateri se samovarovalni komplet aktivira.
Aktivirane samovarovalne komplete zavržemo, saj je ob padcu prišlo do nepopravljivih poškodb! Samovarovalnega kompleta ne izdelujemo ali sestavljamo sami! Ustrezno varnost in pojemek padca zagotavlja le nepoškodovan serijsko izdelan samovarovalni komplet s certifikatom UIAA.
Rokavice za gibanje ob žičnih vrveh so narejene iz elastičnih materialov. Morajo se dobro prilegati roki in imajo okrepljen dlanski del. Lahko so s prsti ali brez konic prstov. Varujejo pred morebitnimi poškodbami dlani, ki nastanejo zaradi naštetih žičnih vrvi in drugih vzrokov.
Dodatna popkovino si sestavimo sami iz vponke z matico in kratke neskončne zanke (60 cm). S kavbojskim vozlom vpletemo v manevrsko zanko plezalnega pasu in nam služi za visenje med počivanjem ali čakanjem. Samovarovalni komplet se namreč preveč raztegne, celo tako zelo, da ne dosežemo več žične vrvi.
Nekateri samovarovalni kompleti imajo dodatno popkovino že tovarniško vgrajeno v sam samovarovalni komplet. Pred tovrstno uporabo samovarovalnega kompleta, je treba temeljito prebrati navodila proizvajalca.
Petzl access book #3: Progression basics for via ferrata (samo v angleškem jeziku)
IDEJE ZA PRVE VZPONE
V Sloveniji najdemo več lažjih zavarovanih plezalnih poti in/ali zelo zahtevnih planinskih poti, primernih za prve samostojne korake v svet “feratarstva”. Vsaka ima sicer svojo specifiko in karakter, o čemer se moramo, kot že zapisano, podučiti doma. Naštevamo nekaj predlogov primernih za prve feratarske užitke:
- Ferata Hvadnik nad Gozdom Martuljkom nas bo poleti ohladila in osvežila. Poteka ob istoimenskem potoku, zato je treba nekaj več previdnosti, predvsem zaradi vlažnih skal.
- Aljaževa pot je ena izmed dveh “ferat” nad Slovenskim planinskim muzejem v Mojstrani. V njem si lahko izposodimo opremo in ogledamo zanimive razstave o bogati slovenski planinski zgodovini.
- Družinska ferata na Kaninu nas vodi do Prestreljeniškega okna in ponuja čudovite poglede na Julijske Alpe. Priporočamo uporabo kabinske žičnice, saj je pot iz doline dolga.
- Furlanova pot na Gradiško turo je ena izmed naših najstarejših tovrstnih poti. Zaradi pripeke se vanjo ne podamo v toplih poletnih mesecih. V bližini poteka tudi precej zahtevnejša Otmarjevo pot. Bodimo pazljivi, da na dostopu sledimo pravim oznakam!
- Pogačnikovo pot zlahka najdemo v stenah pod Šmarno goro. Kratka, že nekoliko zahtevnejša, a odlično zavarovana zelo zahtevna planinska pot ponuja lepo, raznoliko in razgledno plezanje nad Savo. Naj vas številni neopremljeni mimoidoči ne zavedejo – pot ni tako nedolžna, kot se sprva zdi.
- Pot čez Hudičev graben pod Grmado pri Celju poteka skozi sotesko s potokom, nad katerim je spretno in zanimivo speljana planinska pot, opremljena z jeklenico in klini. Zanimiv uvod v feratarsko življenje, čeprav bi težko trdili, da gre za pravo ferato.
- Na Lisco se lahko povzpnete tudi po zavarovani plezalni poti. Njena posebnost so številni izhodi v sili, kar je kot naročeno za prvo spoznavanje s tovrstnim gibanjem v gorah. Najtežji del je čisto na koncu, ki se mu lahko enostavno ognemo in zaključimo turo z okrepčilom v Tončkovem domu na Lisci.
Ob prvem vzponu je primerna in izkušena družba zelo pomembna! Prijatelj, ki se je ravnokar vrnil s tečaja, ni najboljša izbira. Raje si za prvi vzpon izberimo nekoga, ki je vajen plezanja po zavarovanih plezalnih poteh, ki pozna opremo, tehniko gibanja in samovarovanja.