V že skoraj dopoldanskih urah se s kolegom peljeva proti Jermanci, ko nenadoma opaziva na gozdni cesti miško. Najprej je le stala sredi ceste, nato pa pred gotovo pogubo le oddrvela v gozd. Oba se nasmehniva, češ, čudna tale miš, da že podnevi vandra po svetu. Da naše srečanje ni bilo slučaj, sva opazila že na enem izmed naslednjih ovinkov, ko nama pot preseka že druga. Tudi na gozdni poti, ki se iz Jermance vije proti Klinu in dalje preko Pastircev do prelaza, včasih znanega kot Jermanova vrata, naju je venomer spremljal šum listja in podrasti. Če sem si v preteklih pomladih štel za veliko srečo, če sem le s pogledom ujet dolg in tanek mišji rep, se je zgodba tokrat obrnila v popolnoma nasprotno smer. Miške, pogumne kot že dolgo ne, so stale ob poti ter opazovale dogajanje okoli sebe, ali pa se sladkale z gozdnimi plodovi, ne meneč se na dogajanje v okolici. Če malo pretiravam, bi jim lahko skoraj stopil na rep. Kakor zgleda so tokratne razmere za mišji razplod več kot idealne, saj jih opazimo lahko na vsakem koraku in na katerem koli koncu Slovenije. Ko sem kasneje slišal še za zgodbo z ne prav nedolžno boleznijo, imenovano Mišja mrzlica, sem se odločil stvar nekoliko bolj raziskati.

Mišja mrzlica lahko postane ob poznem ukrepanju zelo resna bolezen, v skrajnih primerih je tudi smrtna. Bolezen je virusno obolenje, ki napade predvsem ledvice ter onemogoči čiščenje telesa oz. telesnih tekočin. Virus se nahaja predvsem v iztrebkih in urinu malih glodavcev, zato ni čudno, da je letošnje leto idealno za večje širjenje te bolezni kot po navadi. Razloge za to lahko najdemo predvsem v mili zimi, ki ni zmanjšala števila glodavcev ter v lepi in z gozdnimi plodovi bogati jeseni (predvsem veliko žira in želoda). Prenos bolezni tako poteka večinoma od pomladi do jeseni. A naj vas potolažim, take razmere ne trajajo dolgo, najverjetneje se bodo zadeve že prihodnje leto ponovno normalizirale.

Prenos bolezni je mogoč na dva načina. Z vdihovanjem prahu, ki vsebuje posušene izločke malih glodavcev ter v primeru ugriza živali, saj se v njihovi slini nahaja veliko število bakterij, ki povzročajo mišjo mrzlico. Potencialni prenašalci so tudi okužene mačke ter psi. Prenos pa vedno poteka z živali na človeka, ter nikoli s človeka na človeka. Še posebej pozorni moramo zato biti v gozdu, na polju ter na gozdnih robovih, kjer so razmere za bivanje glodavcev najugodnejše. Torej tudi na mestih, kjer poleti planinci taborimo.

Inkubacijska doba traja nekje med 12 in 16 dnevi, šele nato se začnejo kazati znaki, ki pa so lahko sprva podobni trebušni virozi oz. vnetju ledvic. Tako okuženi prične tožiti o močni bolečini v trebuhu in predelu ledvic. Pojavi se lahko driska, predvsem pa se zmanjša izločanje urina, saj se delovanje ledvic zmanjšuje. Prisotna sta tudi visoka telesna temperatura in hkratna mrzlica z močnim glavobolom, bolnik pa je, kar je sicer logično, popolnoma izčrpan. Stanje se hitro slabša, prizadet je tudi vid, saj postane moten, beločnica pa izrazito rdeča, kar na priča o notranjih krvavitvah. Še dodatno jih lahko potrdimo z opaženo krvjo v urinu, če ga bolnik sploh izloča, v blatu ter v izkašljani krvi. Pojavijo se lahko tudi podkožne krvavitve, ki jih zlahka opazimo. Drastično se tudi zmanjša prisotnost trombocitov oz. krvnih ploščic v krvi, zaradi česar se krvi težko strjuje - v skrajnih primerih to lahko privede tudi do izkrvavitve.

Samo zdravljenje je odvisno predvsem od hitrega ukrepanja. Cepina in zdravil zoper bolezen mišje mrzlice ni, tako da je najpogostejši ukrep dializa oz. umetno čiščenje krvi, ki lahko traja tudi do meseca dni. Okrevanje je dolgotrajno in lahko traja tudi do pol leta.

Najpomembnejša in najučinkovitejša je torej preventiva: Izogibati se je treba prostorov in lokacij z velikim številom glodavcev, kjer zlahka lahko vdihnemo okužen prah. Poleg gozda, polj in travnikov so ta mesta stari kozolci, hlevi, kašče in shrambe s hrano. Najlažje je tako glodavcem preprečiti dostop do teh prostorov. Če pa že kje opazimo kakšno poginulo žival, jo previdno odstranimo z lateks rokavicami ter masko, ki pokriva nos in usta. Poginulo žival damo v vrečko ter jo zakopljemo v zemljo, pri tem je ne pozabimo posuti z apnom. Roke si nato temeljito speremo s toplo vodo in milom, rokavice pa zavržemo. Če pa opazimo območje večje količine iztrebkov, jih pred previdno odstranitvijo popršimo z vodo, da preprečimo prašenje. V zaprtih prostorih površine lahko razkužimo z nekaterimi dezinfekcijskimi sredstvi, toploto najpreprosteje pa kar z varekino, ki jo pustimo stati na površini cca. tri četrt ure.

Še nekaj napotkov za organizatorje taborjenj:

• Vso hrano primerno zaščitite oz. jo imejte shranjeno na mestih, do katerih mali glodavci ne morejo priti. Na primer višje ležeče police.
• Hrane in ostankov ne mečemo v koš oz. med odpadke, saj s tem privabimo številne živali in glodavce.
• Pri postavljanju šotorov bodite pozorni na morebitne iztrebke in rove. Če jih opazite, postavite šotor drugje. Enako velja, če zavohate vonj po urinu in iztrebkih.
• Ne dotikajte se mrtvih živali - če jih najdete, postopajte po zgoraj opisanem postopku.
• Ne pijte vode iz izvirov v naravi.
• Ne poležavajte na golih tleh.
• Pri delu, pri katerem se zelo praši (žaganje drv, pometanje, ...), uporabljajte zaščitno masko.
• Ne božajte živali! Divje živali se praviloma bojijo človeka in se mu umaknejo, na da bi za to vedel. Če je žival pogumna ter se približa človeku tudi podnevi (čeprav je nočna žival - miši, lisice ...), obstaja velika verjetnost, da je žival okužena z eno izmed kužnih bolezni (mišja mrzlica, steklina ...).
• Če opazite znake okužbe, takoj obiščite zdravnika. Ta bo odredil pregled urina, blata in krvi ter tako v kratkem času na podlagi rezultatov analiz postavil diagnozo. Če je bolezen hitro odkrita, je zdravljenje krajše in učinkovitejše.

V tem sestavku so predstavljene osnovne informacije o mišji mrzlici. Veliko dodatnega gradiva je na voljo na spletu, od koder sem tudi izhajal. Za konkretnejše informacije pa se obrnite na zdravnika.

 Zgibanka ZD Velenje

Pripravil Matej Ogorevc