Kot je bilo jasno že v snežnem metežu meglenega Krvavca, gore pozimi zahtevajo zrelega obiskovalca, ki obvlada tehnične pripomočke, ima znanje o nevarnostih v gorah, vremenoslovju, orientaciji, gibanju, predvsem pa veliko mero znanja, izkušenj in odgovornosti, pa tudi spoštovanja do gora in zavedanja, da ga bo gora počakala. Generalni sekretar Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje Damjan Omerzu ljubiteljem zasneženih gora polaga na srce, naj se obiska tako visokogorja kot sredogorja lotevajo odgovorno: "Pozimi v gore premišljeno, postopno in odgovorno! Izberite ture, ki ste jim psihofizično kos, s popolno ustrezno opremo, ki jo znate uporabljati. Potrebujete dovolj izkušenj in kilometrine, ki ste jih postopoma skozi leta pridobivali na lažjih turah. Ture se lotite celostno, od ideje in priprave do same izvedbe, saj se tura konča z varno vrnitvijo vseh udeležencev domov. Nič ni narobe, če se v situaciji, ki zaradi subjektivnih ali objektivnih okoliščin ni varna, obrnemo in vrnemo v dolino ali si že v osnovi izberemo drug cilj, ki je v danih razmerah primernejši in varnejši."

"Zelo pomembno je, da dobro poznamo svojo opremo, da je brezhibna in jo znamo pravilno uporabljati, hkrati pa jo izberemo glede na turo, saj za različno zahtevne ture potrebujemo prilagojeno opremo. Posebna pazljivost velja pri pripravi opreme za visokogorje. Ko uporabljamo dereze, imamo v rokah cepin in ne planinskih palic, obvezno tudi rokavice, na glavi pa čelado. Za obisk visokogorja potrebujemo tudi plazovni trojček, torej plazovno žolno, sondo in lopato - morda celo četvorček, trojček skupaj s plazovnim nahrbtnikom -, ki nam pomaga pri iskanju morebitnih zasutih v snežnem plazu," izpostavlja predsednik Planinskega društva Kamnik in alpinistični inštruktor Marko Petek.

Poleg tehnične opreme za hojo v gore pozimi potrebujemo tudi vso opremo kot za gore v letnih, kopnih razmerah, dodatno pa še dobre zimske planinske čevlje, kakovostna oblačila, ki ščitijo pred vetrom, mrazom in vlago. Potrebna je zaščita pred močnim soncem, ne smemo pozabiti na rezervna oblačila ter več tople tekočine in hrane v nahrbtniku, kamor sodijo tudi zemljevid, čelna svetilka in telefon s polnimi baterijami, prva pomoč ter alufolija ali velika vreča za zaščito pred podhladitvijo.

Marko Petek opozarja na vse pogostejšo neprimerno uporabo t. i. derezic oz. verig, ki so sicer dober pripomoček za varnejši korak na položnejšem terenu, npr. gozdnih cestah in planinah, kjer ni možnosti večjega zdrsa in nam pomagajo, da ne pademo na položni ali poledeneli podlagi. Če pa gremo z derezicami v strmejše pobočje, obstaja nevarnost, da se nam snamejo s čevljev, saj so nanje pritrjene le z elastiko. Prav tako nimamo v celoti stika s podlago, s čimer zaradi naklonine povečamo možnost zdrsa in poškodbe ali celo smrti. Zato so za strmejši teren edina prava izbira ustrezne dereze, ki se fiksno namestijo na primeren zimski čevelj. Pomembna je tudi odločitev, kdaj je čas, da si nadenemo dereze in palice v rokah zamenja cepin. To moramo narediti na varnem mestu, preden cepin in dereze zares potrebujemo.

Zasnežene gore privabljajo vse več obiskovalcev, od planincev in pohodnikov do alpinistov in turnih smučarjev, ki se morajo zavedati pomena dobre priprave na turo, poudarja podpredsednik PZS in gorski vodnik Miha Habjan: "Z dobro pripravo se lahko premišljeno lotimo ture in celovito preučimo različne dejavnike, ki vplivajo na varnejšo izvedbo ture. To so ustrezna psihofizična pripravljenost, zadostna usposobljenost in izkušenost udeležencev ture. Poleg tega še priprava ustrezne opreme, preučitev razmer in vremena, preučitev vodniške literature in spleta, pri čemer moramo imeti v mislih, kolikšna je zanesljivost virov. Sem spadajo še predvidene časovnice, taktika ture, načrtovana izvedba, preučitev potencialnih nevarnosti in logistika ter vse drugo, kar vpliva na varnejšo izvedbo ture."

Zimski obisk gora zaznamujejo nižje temperature, krajši dan, zelo raznolike snežne razmere, skrite markacije oz. težave z orientacijo, kompleksnejše sprejemanje ustreznih odločitev zaradi spremenljivosti snežno-lednih razmer, plazovna (ne)varnost, pogosto tudi močan veter in megla, zaprte planinske koče v visokogorju, pa tudi daljši dostopi zaradi zaprtosti cest in težje gibanje zaradi snega.

"Večja kompleksnost tur zahteva boljšo psihofizično pripravljenost udeležencev ture in ustrezno usposobljenost ter več izkušenj, ki so nadgradnja letnega obiskovanja gora, nikakor pa zimsko udejstvovanje v gorah ni poletno planinstvo z derezami in cepinom ter več oblačili. Poletni del je predpogoj, za zimskega je treba ogromno vložiti v usposabljanje, učenje in postopno nabiranje kilometrine ter terja veliko več dodatnega časa in energije. Pozimi so gore veliko bolj nepredvidljive kot poleti, zato moramo biti bolj premišljeni pri načrtovanju zimskih tur in previdnejši pri sami izvedbi, da zagotavljamo zadostno stopnjo varnosti zase in vse ostale udeležence ture. Vse to še zlasti velja za visokogorje," na osnovi bogatih vodniških izkušenj dodaja Miha Habjan.

Pri zimskem obisku gora je zelo pomembno postopno pridobivanje izkušenj, zakladnica katerih je tudi 300 društev, ki delujejo v okviru Planinske zveze Slovenije in so praktično v vsakem slovenskem kraju, njihov program pa je različen. "Najbolj razširjena oblika za postopno pridobivanje izkušenj in znanja je redna udeležba na organiziranih turah pod vodstvom vodnikov PZS. Nekatera društva organizirajo kratke uvodne zimske tečaje, ki nas sicer ne usposobijo za samostojno hojo v gore, nudijo pa osnovno predstavitev opreme in razmer zimskega obiskovanja hribov. Za posameznike, ki želijo naprednejše znanje za zahtevnejše gibanje in plezanje v gorah pozimi in poleti, pa društva in alpinistični odseki organizirajo alpinistične šole," je predstavil generalni sekretar PZS Damjan Omerzu.

Omerzu je osvetlil tudi prednosti včlanitve v planinsko društvo, ki poleg možnosti vključevanja v usposabljanja in vodenih tur ponuja prilagojeno člansko nezgodno zavarovanje, zavarovanje odgovornosti in zavarovanje reševanja v tujih gorah, popuste v planinskih kočah v Sloveniji in tujini ter družbo ljudi z istimi prostočasnimi dejavnostmi, kjer lahko skupaj načrtujemo planinske cilje in jim sledimo.