Strah pred kačami se pojavi že v zgodnjem otroštvu in ne prevladuje le v okoljih, kjer obstaja resnična nevarnost ugriza smrtno nevarnih strupe­njač, temveč tudi tam, kjer je možnost kačjega ugriza majhna, npr. v Evropi in v Sloveniji.

Razširjenost kač

Kače razen polarnih predelov in nekaterih otokov zasedajo večino delov zemeljske oble. Naseljujejo po­dročja z zmerno klimo, pragozdove, savane, puščave in gorovja. Dobro se počutijo tako na tleh kot tudi v drevesnih krošnjah; nekatere pa vse življenje preživi­jo v morjih. Ocenjuje se, da na svetu vsako leto kače ugriznejo pet milijonov ljudi. Od teh jih umre približno 40.000, največ od tega v Indiji. Tveganje kačjega ugriza v Evropi je majhno.

Izločanje kačjega strupa

Kače svojega plena ne morejo razkosati, temveč ga pogoltnejo v celoti. Zato so razvile različne načine, s katerimi plen pred požiranjem ubijejo. Nekatere vrste to dosežejo s tesnim ovijanjem okrog žrtve, kar pov­zroči zadušitev. Strupene kače pa imajo sposobnost izdelave strupa v izpopolnjenem strupnem aparatu s strupniki. Sestava strupov je različna glede na vrsto, populacijo znotraj iste vrste in je različna celo med posameznimi kačami. V Sloveniji živi 11 vrst kač, med katerimi so tri strupene: modras, navadni gad in laški gad.

Vse tri slovenske strupene vrste spadajo v skupino kač s t. i. solenoglifno denticijo. Le-ta predstavlja najbolj napredno obliko strupnega aparata kač. Obušesni (parotidni) slinavki sta spremenjeni v strupni žlezi in obdani z mišično ovojnico. Njuni izvodili se končata na bazi cevastih strupnikov, ki sta povsem spredaj v majhni zgornji čeljusti. Pri evropskih strupenjačah sta strupnika dolga od 2 do 5 mm, izjemoma do 10 mm. Pri zaprtih ustih sta strupnika skrita v posebni ovoj­nici v sluznični gubi pod ustnim nebom, tik pred ugrizom pa se vzravnata. Strup priteče skozi odprti­nici na prednji strani konice strupnikov. Takšna vrsta ugriza omogoči, da strup prodre globoko v plen. Kača izpusti plen takoj po ugrizu in ne tvega poškodb, ki bi jih lahko povzročila žrtev v predsmrtnem boju. Strupnike, ki se poškodujejo, nadomestijo novi zobje. Količino izločenega strupa kača lahko nadzoruje s pritiskom mišic na strupno žlezo. Pri ugrizu se izloči le manjši del strupa iz žleze, navadno ne več kot 10 %. Pri t. i. suhih ugrizih kače strupa sploh ne izločijo. Takšnih ugrizov je 10–50 %.

Zaradi razmeroma majhne dolžine strupnikov evropskih strupenih kač strup po ugrizu večinoma konča v koži in podkožju, redkeje znotrajmišično in le izjemoma celo znotrajžilno. Strup se hitro razširi okoli mesta ugriza do limfnih žil in preko njih naprej v krvožilni sistem. Že pol ure po ugrizu je prisotnost strupa mogoče potrditi v krvi. Koncentracija doseže vrh v dveh urah in nato postopno upada še nekaj dni.

Kako razlikujemo strupene in nestrupene kače

Če kača ugrizne, je najpomembneje ugotoviti, ali je strupena ali ne. Strupene kače, ki so avtohtone v Sloveniji, od nestrupenih lahko razlikujemo po ne­katerih telesnih značilnostih. Strupene kače imajo v primerjavi z nestrupenimi krajše in bolj čokato telo s kratkim repom. Glava je široka in trikotne oblike ter se jasno loči od vratu, na njej ni velikih lusk. Navadno imajo jasno viden bolj ali manj sklenjen cikcakast vzorec na hrbtu, njihova zenica pa je špranjasta in pokončna. Vendar je treba opozoriti, da razlikovanje med strupenimi in nestrupenimi kačami na ta način velja samo za Evropo!

Strupene kače v Sloveniji

Modras je v Sloveniji najbolj razširjena in največja strupena kača. Z izjemo Prekmurja je razširjen po vsej državi. Zadržuje se na suhih, skalnatih področjih, v grmičevju, na travnikih in gozdnih obronkih. Biva do nadmorske višine 2000 metrov. Aktiven je preko dneva, lovi v mraku. Hrani se z malimi sesalci, pticami in kuščarji. V dolžino zraste do 80 centimetrov, redko do enega metra. Samci so navadno svetlo sive barve in imajo na hrbtu črn cikcakast vzorec. Samice so sve­tlejše, lahko rjave, celo rdečkaste. Vzorec na hrbtu je spremenljiv. Na konici gobčka ima modras značilen rožiček, po katerem ga razlikujemo od drugih kač. Je živoroden.

Modras. Foto: arhiv PV/Oton Naglost

Gad je najbolj razširjena strupena kača v Evropi. Živi v širokem pasu od Francije, Velike Britanije in Skandinavije preko srednje in vzhodne Evrope daleč v severno Azijo vse do Tihega oceana in preko po­larnega kroga na severu. Zadržuje se v hladnejših in vlažnih področjih: v močvirjih, barjih, na gozdnih jasah, gozdnih obronkih, a tudi na planinskih trav­nikih, sipinah in v kamnolomih. V Alpah seže tudi nad 2000 metrov nadmorske višine. Aktiven je preko dneva, pogosto se greje na soncu na izpostavljenih mestih in pri tem splošči telo, da soncu lahko nastavi večjo površino. Je živoroden. Samci so navadno sive barve in imajo na hrbtu kontrastno črno cikcakasto progo. Samice so svetlejše, včasih rjave ali bakrene barve. Znani so tudi popolnoma črni osebki (t. i. melanizem). Je manjši od modrasa, v dolžino zraste navadno do 65 centimetrov, izjemoma do 90 centi­metrov. Prehranjuje se z malimi sesalci in kuščarji, pa tudi žabami, pupki in pticami.

Gad. Foto: arhiv PV/Oton Naglost

Laški gad je v Sloveniji najredkejša od treh vrst strupe­nih kač. Pri nas živi le na območju Breginjskega kota. Najraje se zadržuje na suhih, toplih in prisojnih po­bočjih, na travnikih, obronkih gozdov in na gozdnih jasah. V Franciji in Italiji seže skoraj do 3000 metrov nadmorske višine. Tako kot ostale naše strupenjače je tudi laški gad kratka in čokata kača. Samci dosežejo do 85 centimetrov dolžine, samice redko več kot 75 centimetrov. Vrh gobčka je očitno privihan navzgor, a ne napravi rožička, kot ga vidimo pri modrasu. Barvna paleta pri laškem gadu je pisana in obsega sve­tlorjave, sive, opečnate, oranžne ali slamnato rumene odtenke. Hrbtni vzorec je redko tako prepričljivo cik­cakast kot pri drugih naših vrstah strupenjač. Je živoroden. V toplih dnevih je aktiven predvsem v mraku in ponoči, le kadar je hladno, oživi podnevi. Prehra­njuje se s kuščarji in malimi sesalci.

Simptomi ugriza kače

Teža klinične slike po kačjem ugrizu je posledica več dejavnikov. Najpomembnejši od njih je količina vbrizganega strupa. Gad in modras ob ugrizu izločita od 15 do 20 miligramov suhe snovi (za primerjavo: severnoameriške klopotače izločijo 300 miligramov). Poleg tega sta pomembni starost in telesna masa bolnika, kar pomeni, da so posledice ugrizov kač pri majhnih otrocih navadno bolj dramatične kot pri odraslih. Ostali dejavniki so mesto ugriza (ugrizi v predel glave in vratu predstavljajo večje tveganje za težjo klinično sliko) in morebitna pridružena bole­zenska stanja prizadete osebe.

V primeru suhih ugrizov pri prizadetih pogosto vidimo le sledi ugriza brez kakršnihkoli drugih lokal­nih ali sistemskih znakov.

Znake zastrupitve lahko delimo na lokalne in sis­temske. Sled ugriza običajno predstavlja par drobnih ranic, ki sta približno pol centimetra vsaksebi in krvavita le malo ali pa nič. Ugrizna ranica je lahko ena sama, kadar uspe kača ugrizniti le z enim strupnikom, ali pa jih je več, kadar kača med napadom popravi ugriz. Včasih je po spodletelem napadu vidna le praska. Ob ugriznem mestu se lahko pojavijo serozni mehurji. Ugriz ni posebno boleč, vendar se bolečina z napredovanjem otekline in premikanjem prizadetega uda navadno stopnjuje. Oteklina se hitro širi vstran od mesta ugriza. Lahko je omejena le na okolico ugriznega mesta, v hujših primerih pa zajame cel ud in se razširi tudi na trup. Pri otrocih je v najhuj­ših primerih lahko oteklo celo telo. Zaradi otekline, ki grozi z zaporo dihalne poti, so posebno nevarni ugrizi v predelu vratu in glave. Oteklini se praviloma pridru­ži obsežna podplutba. Rdeče lise v poteku limfnih žil in boleče otekle bezgavke so znaki limfangitisa in po­dročnega limfadenitisa.

Sistemski znaki zastrupitve se najpogosteje odražajo na prebavnem traktu: bolečina v trebuhu, bruhanje in driska. Prizadetost srca in obtočil se kaže s padcem krvnega tlaka in šokom. Oba sta lahko nenadna ali se pojavita z zakasnitvijo več ur. Od nevroloških znakov se najpogosteje pojavita zaspanost in vrtoglavica, lahko pa tudi nezavest, krči, motnje vida in motnje požiranja. Prizadetost dihal v akutni fazi zastrupitve se kaže z oteklino zgornjih dihal in krčem dihalnih poti. Tudi ta lahko nastopi nenadno ali pa s časovnim zamikom. Možne so tudi motnje delovanja ledvic, motnje v strjevanju krvi, vročina, znojenje.

Preprečevanje ugriza kač

Nekatere ugrize, na primer ko človek po nesreči pri­stane na kači, je skoraj nemogoče preprečiti. Vendar pa obstajajo previdnostni ukrepi, ki znatno zmanjšu­jejo možnost kačjega ugriza:

• Pustite kače pri miru. Veliko ljudi je ugriznjenih, ko poskušajo kačo ubiti ali se ji čim bolj približati. Kače najpogosteje pobegnejo in le izjemoma napadejo.
• Izogibajte se visoki travi, če nimate primerne obutve (debeli usnjeni škornji); gibajte se po obstoječih poteh.
• Ne postavljajte rok in nog na mesta, ki niso vidna (na primer ne potiskajte roke v grm ali za skalo).
• Ne pobirajte kamnov ali kosov lesa, če niste dovolj oddaljeni od možnega napada kače.
• Bodite še posebej previdni in pripravljeni, če plezate po skalah.

Kaj pa, če pride do ugriza?

Pri postopkih samopomoči se priporoča, da se zaradi nevarnosti dodatnih ugrizov ne odpravite na lov na kačo. Če je kača ubita, jo je priporočljivo odpeljati v bolnišnico za natančno identifikacijo, kar bistveno pomaga pri terapevtskem postopku.

Vedeti moramo, da najdba rane še ne pomeni, da je bil strup vbrizgan v telo. Po podatkih kar 22 % dokazanih kačjih ugrizov ne povzroči znakov za­strupitve.

Glede prve pomoči smo se še pred nekaj desetletji učili, da je potrebno zarezovanje in izsesavanje strupa iz ugriznega mesta. Zarezovanje, izrezovanje, izžiga­nje in drugi postopki na ugriznem mestu napravijo lokalno škodo in, kot je bilo pozneje dokazano, ne prispevajo k izboljšanju kliničnega poteka, zato so opuščeni. Tudi izsesavanje strupa se ni izkazalo za učinkovito, tudi številni komercialno dostopni teh­nični pripomočki so se v več raziskavah izkazali za popolnoma neučinkovite. Podvezovanje prizadete okončine pospeši nastanek otekline in poveča ne­varnost nekroze tkiv, torej ga odsvetujemo.

Zato so se navodila za prvo pomoč pri ugrizu strupe­nih kač omejila zgolj na naslednje enostavne postop­ke. Če kača ni strupena, je treba rano sprati z veliko vode, namazati z antibiotičnim mazilom in zaviti v povoj. Preveriti je treba, kdaj je bila oseba nazadnje cepljena proti tetanusu, in če je minilo več kot pet let, je potrebno ponovno cepljenje.

V primeru suma na ugriz strupene kače mora človek strogo počivati, torej se je treba izogibati tudi najmanjšemu premiku, roko ali nogo, na kateri je ugrizna rana, pa je treba imobilizirati. Nujen je hiter transport v ustrezno opremljeno zdravstveno usta­novo.

Zdravljenje

Vsi bolniki po ugrizu kače morajo v bolnišnico, kjer naj počivajo v postelji, s prizadetim udom v nevtral­nem ali malo privzdignjenem položaju. Tiste bolnike, ki razen ugriznega mesta nimajo nikakršnih znakov ali simptomov zastrupitve, lahko odpustimo po 6 do 8 urah opazovanja. Vse ostale zadržimo v bolnišnici vsaj 24 ur. Simptomatsko in podporno zdravljenje je usmerjeno v lajšanje simptomov in zagotavljanje življenjskih funkcij. Zdravljenje s protiserumom je učinkovito in praktično brez izjeme vodi v hitro raz­rešitev klinične slike, prepreči pojavljanje zapletov in skrajša čas zdravljenja v bolnišnici.

Protiserum se uporabi le ob hudih lokalnih ter izra­zitih sistemskih znakih zastrupitve. Za tako zdravljenje se hitreje odločimo pri otrocih in nosečnicah, ki predstavljata posebno ogroženi skupini bolnikov.

Zapisala dr. Petra Zupet, dr. medicine, prof. športne vzgoje.

Prispevek je bil objavljen v reviji Planinski vestnik (november 2024)