Ne le da je alkohol dobro zastopan pri številnih dogodkih, zelo dobro mu gre tudi na področju športa. Vse od amaterskih rekreacijskih treningov, kjer se večkrat zgodi, da se pivo po igri tenisa ali nogometa pije mnogo dlje od same igre, pa do vrhunskih športnih dogodkov, kjer se skupaj z rastočimi promili veča tudi navijaška zagnanost, vrtenje ragelj, včasih pa tudi nadvse neprofesionalno izkazovanje (ne)znanja borilnih veščin na tribunah. Le kako bi potemtakem gore bile izjema?

Alkoholizem kot nacionalni šport

Uživanje alkohola se v Sloveniji pri starejših od 15 let, z nekaj odstopanji po posameznih letih, letno giblje med 10 in 11 litri čistega alkohola na osebo. Za občutek: ena merica alkohola, to je 10 gramov čistega alkohola, je prisotna v 0,3 dcl žganja, 1 dcl vina ali 2,5 dcl piva. Gibljemo se torej med 400 in 440 litri piva letno, kar znese dve do tri pločevinke dnevno, če bi ga pil brez izjeme prav vsak, ki je starejši od 15 let. Skratka, stvar je kar resna. Slovenci občutno prednjačimo tudi v porabi alkohola v primerjavi z drugimi državami – spijemo kar dva litra čistega alkohola letno več od evropskega povprečja. Škodljivo uživanje alkohola je eden glavnih dejavnikov tveganja za cel kup zapletov, vse od akutnih do kroničnih bolezni, poškodb in nezgod, nasilja in še česa.

Droga, podobno kot ekstazi

Alkohol se kljub svoji legalnosti, dostopnosti in vsesplošni sprejetosti – kljub neodobravajočemu obrazu – umešča med droge. V upanju, da ne bodo tudi izrazi bralcev pretirano odklonilni, naj razložim. Skupni imenovalec psihoaktivnim substancam je, da spremenijo naše psihofizično stanje, vse od mišljenja, čustvovanja, zmožnosti presojanja, vplivajo pa tudi na fiziološke procese, ki pri alkoholu variirajo vse od rahlo obarvanih lic do akrobatskih podvigov pri hoji od mize do … kamorkoli že, včasih tudi do najbližjega grmovja. Še ene neugledne lastnosti alkohola, namreč njegovega velikega potenciala za zasvojenost, niti ne bom posebej omenjala.

Vsekakor pa vseh substanc ne velja metati v isti koš, saj se razlikujejo po mnogih lastnostih, med drugim tudi po družbeni sprejetosti. Če pomislimo, da bi kdo med predahom v hribih vzel ekstazi, se nam to najbrž zdi absurdno. Ko pa na vrsto prideta šilce domačega in pivo, pa družbena toleranca narekuje, da je to povsem običajno.

Če vzamemo za primer še dovoljeno mejo v prometu, to je 0,24 mg čistega alkohola na liter izdihanega zraka (0,5 promila), kar predstavlja dober deciliter vina, eno šilce žganja ali malo pivo (glede na spol, presnovo in druge dejavnike so pri teh številkah možna manjša odstopanja), so naše reakcije počasnejše že do 15 odstotkov, koordinacija in motorika pa sta rahlo oslabljeni, zlasti pri natančnejših gibih. Če presedlamo na nekoliko večje količine, recimo na 0,71 mg alkohola na liter izdihanega zraka (1,5 promila), kar ustreza približno štirim decilitrom vina, štirim šilcem žganja (če niso točeni po zvrhani prijateljski meri) ali dvema velikima pločevinkama piva, je to meja, ko bi bili kot vozniki ob izpit; reakcijski čas je prepolovljen, racionalnost upade, motorika je slaba, pojavijo se tunelski vid ter težave pri zaznavanju globine in razdalje.

Prenesimo te podatke na planinsko pot ali v steno. Pri gorništvu velja pozornost od trenutka, ko obujemo gojzarje ali plezalke, pa do takrat, ko smo varno v dolini ali še bolje ponovno na domačem naslonjaču. Prav tako kot menda dobro poznamo hribovsko modrost, da smo na vrhu gore šele na polovici poti, in je pomembno, da imamo dovolj energije in zbranosti za varen sestop, je smotrno ozavestiti tudi vpliv alkohola na varnost v gorah. Če bomo po enem domačem smrekovčku ali borovničkah začutili le toplo žgečkanje v grlu in želodcu, naš korak vendarle ne bo enako stabilen, kot če bi se pogreli s čajem, četudi tega sami ne bomo niti zares zaznali.

Če bomo žganje srknili na vrhu, potem ko je za nami že nekaj ur hoje ali plezanja, med katerim smo nekoliko pozabili na pitje vode in smo si vmes privoščili le eno proteinsko tablico, bo ta stabilnost še bolj vprašljiva. Povečajo se možnosti za zdrse, padce, nenamerno proženje kamenja, nepravilno nameščanje ali izgubo opreme, težave pri orientaciji, v neugodnih vremenskih razmerah smo bolj izpostavljeni podhladitvi. Nevaren je tudi dodaten lažni pogum, zaradi katerega morda sprejemamo odločitve, ki lahko ogrozijo našo varnost – najsi bo to skakanje po grebenu, odločitev za avanturistično raziskovanje lepega prostranega gozdička ali suverenost, da na nekem izpostavljenem delu pač ne potrebujemo dodatnega varovanja.

Razbijmo nekaj mitov

Po alkoholnih pijačah sežemo iz različnih razlogov. Če ob strani pustimo praznovanja ali posebej okusno kombinacijo z ribo ali zrezkom, si marsikdo po turi v koči veselo naroči pivo za odžejanje. Vendar pa je alkohol diuretik, kar pomeni, da vodo iz našega telesa odvaja. To se zgodi zato, ker zavira nastajanje antidiuretskega hormona vazopresina, ki je odgovoren za uravnavanje vode v telesu. Ko smo dehidrirani, se raven tega hormona poveča, da telo lahko zadrži več vode in zmanjša izločanje urina. Če naše telo tega hormona ni zmožno proizvesti, se poruši mehanizem uravnavanja tekočin, kar lahko vodi v hudo dehidracijo in elektrolitsko neravnovesje. Če si po celodnevni turi privoščimo še zabavo, kjer pijač praviloma ne štejemo, s tem ne povečamo le možnosti za brutalnega mačka, temveč tudi za bistveno slabšo regeneracijo, mišične krče, slabšo fizično sposobnost, ob nadaljnjih fizičnih naporih (kar marsikdo rad uporabi, da prežene mačka) pa tvegamo še večjo slabost. Skratka, pogosto obiskovanje stranišča po pivu ali dveh ni indikator, da smo se uspešno napojili, temveč tega, da alkohol še dodatno ožema tisto tekočino, ki smo jo še skladiščili v telesu.

Večkrat tudi slišimo koga, ki med oblačenjem anoraka reče, da si bo privoščil požirek iz prisrčnice zato, da se pogreje. Alkohol nam sicer res da občutek topline – a zato, ker razširi žile v koži, s tem pa se del krvi dodatno prerazporedi na periferijo telesa. Zato postanemo pravzaprav bolj ranljivi za mraz, hkrati pa toplotni receptorji našim možganom sporočajo, da nam je toplo – pri nekoliko večjih količinah celo tako zelo, da se lahko začnemo potiti. Naši termoregulacijski mehanizmi so z vsakim požirkom slabši, pri večjih količinah alkohola pa povsem odpovejo. Tako še posebej v hladnem ali vetrovnem vremenu postanemo dovzetni še zlasti za lokalno podhladitev, torej za ozebline ali zmrzline, ki se tudi sicer  najhitreje pojavijo na najbolj izpostavljeni periferiji našega telesa (prstih in nosu).

Tako kot nas žganje ne pogreje, nas tudi mrzlo pivo ne ohladi. Ko se poleti po čudovitem sončnem dnevu pregreti vračamo v dolino, smo najbrž vsaj malo dehidrirani. Ob pitju alkohola naše telo misli, da nam je še bolj vroče kot sicer, zato začne s svojim načinom ohlajanja – potenjem. A če smo že tako ali tako dehidrirani, hkrati pa se želimo v zmotnem prepričanju ohladiti in odžejati z alkoholno pijačo, ki vodo iz našega telesa še dodatno odvaja, se lahko zgodi, da naše telo zaradi pomanjkanja tekočine ni več zmožno proizvajati znoja. Vroče nam bo torej dobesedno na kubik.

V gorskem svetu morda manj uporabljen motiv za pitje alkohola je razkuževanje. Medtem ko z raznimi pripravki sicer res lahko uspešno razkužimo površine, imejmo v mislih, da naš želodec ni kljuka vrat in zanj veljajo drugačna pravila. Ne le da bi za razkuževanje denimo ustne votline morali žganje (40 odstotkov alkohola je okvirno meja, kjer se rast bakterij začne bistveno zaustavljati) med zobmi hrabro držati vsaj četrt ure, uporaba alkohola tudi neugodno vpliva na naš imunski sistem, ki pa je naša glavna obrambna linija pred virusi in bakterijami. Po salami sumljive kakovosti nam torej domača "zdravila" ne bodo kaj prida koristila.

Alkohol in zavarovanje

Tudi na Planinski zvezi Slovenije opozarjajo, da alkohol ne sodi v gore. Alkohol je eden izmed izključitvenih razlogov za veljavnost članskega zavarovanja pri PZS, kar pomeni, da alkoholizirana oseba ni upravičena do zavarovalnega kritja – četudi so tu meje še enkrat višje kot v prometu; pod vplivom alkohola se smatra oseba, ki bi "napihala" 0,48 mg alkohola na liter izdihanega zraka, kar pomeni, da bi popila dve manjši merici žganja ali slabi dve veliki pivi. Čeprav na Gorski reševalni zvezi Slovenije ne beležijo velikega števila nesreč, ki bi bile povezane z rabo alkohola, so nedvomno te povsem preprečljive in nepotrebne. V ozir vzemimo tudi dejstvo, da tvegana raba alkohola ne rezultira vedno v nesrečah, pri katerih bi bila potrebna aktivacija gorskih reševalcev, kar pa ne pomeni, da raznih manjših nezgod ni. Navsezadnje je, četudi ne nevarno, glasno veseljačenje na poteh in popivanje v kočah (in manj ugledne posledice le-tega) moteče za okolico.

Zmanjševanje škode

Uporaba alkohola je dejstvo, smotrno pa ga je uživati na odgovoren način oziroma tako, da lahko čim bolj zmanjšamo tveganja za razne nevšečnosti. Alkohola ne pijmo v imenu hidracije, zlasti pa ne, ko smo pregreti, premraženi, utrujeni ali že sicer dehidrirani in lačni. Voda, ki je pregovorno vir življenja, naj stoji ob strani izotoničnim napitkom, ki vsebujejo minerale in dejansko poskrbijo za rehidracijo. Dobra izbira je tudi sladek čaj, ki nas bo pogrel in s sladkorjem dal malenkost dodatne energije. Če se ne želimo odreči zaključnemu pivu po turi, pa se omejimo pri količini, zraven kaj pojejmo in ne pozabimo na sočasno pitje brezalkoholnih pijač, da telesu sproti dovajamo vodo, ki nam jo alkohol odvaja. Vsekakor pa naj bo vodilo obiskovanja gora uživanje v spokojnosti in lepotah narave ter uživanje v družbi soplanincev v pogovorih, ki ne potrebujejo dodatnega (alkoholnega) maziva.

Zapisala Simona Nahtigal,
strokovna delavka na področju zasvojenosti, Združenje DrogArt