V gosti megli, sneženju, trdi noči se vse hipoma spremeni – razdalje se ''spremenijo'', čas teče ''počasneje'', v nas se naseli nelagodje. Vse to spremeni tudi naše dojemanje okolice, zato je poznavanje osnov orientacije še toliko pomembnejše.

Oteženi pogoji

O oteženih pogojih lahko govorimo takrat, ko se, zaradi različnih pogojev, pregled nad terenom, po katerem se gibamo, izrazito zmanjša. Najpogosteje se to pripeti v megli, močnem sneženju ali deževju in ponoči. Tudi gost gozd, kakršnega najdemo npr. na Pohorju, Pokljuki, Kočevskem Rogu, poljane visokega rušja ali pa z globokim svežim snegom pokrita območja nam otežujejo orientiranje. Če v omenjenih razmerah zaidemo z začrtane poti, smo lahko hitro v škripcih.

Posameznikovo doživljanje

Zavedati se moramo, da nenormalne situacije povzročijo spremembo v dojemanju in ravnanju. V nevarnosti in izrednih situacijah lahko reagiramo povsem drugače kot v vsakdanjih okoliščinah. Pokažejo se lahko posameznikove dobre (tovarištvo, požrtvovalnost) ali slabe lastnosti (egoizem, nevoščljivost). Obnašanje posameznika je torej odvisno od psihičnih lastnosti, dojemanja nevarnosti položaja in preteklih izkušenj.
Posebno vlogo igrajo čustva, ki večkrat onemogočijo trezno presojo. Najpomembnejši je strah zaradi resnične ali namišljene nevarnosti. Strah lahko vodi v apatičnost, razdražljivost, tudi ciničnost. A najhujša je panika! Panični ljudje se ne obvladujejo, delujejo nagonsko, brez razmisleka in so popolnoma pod vtisom namišljene ali resnične nevarnosti. Strah in panika se v skupini širita kot kuga in delujeta uničevalno in predstavljata izredno nevarnost za varnost celotne skupine. Zato ju je potrebno preprečiti, če pa se to ne da, pa vsaj omejiti njuno širjenje.

Izgubili smo se
Ne glede na našo pripravo in poznavanje poti, se nam lahko zgodi, da s poti zaidemo ali se celo izgubimo. V osnovi velja, da se po isti poti vrnemo do poti oz. prve markacije. A če se znajdemo v razmerah opisanih zgoraj, to ni vedno enostavno. Trditi, da se izkušen gornik ne more izgubiti je neumnost. To se lahko pripeti vsakomur in tega se moramo zavedati.

Ko ugotovimo, da nismo več na pravi poti, da smo se izgubili, je potrebno najprej poskrbeti za našo varnost. Po potrebi se umaknemo iz prepadnih območij, nadenemo čelado in najdemo primeren teren, na katerem preučimo situacijo in nadaljnje korake.

Dobro premislimo, kaj nas ogroža, na kakšne nevarnosti lahko naletimo ob nadaljevanju poti in kakšne pripomočke imamo na voljo v nahrbtniku. S pomočjo planinskega zemljevida pregledamo teren, na katerem se nahajamo in določimo smer gibanja. Najlažje bo, če najprej določimo izrazit cilj kot so dobro vidne komunikacije (cesta, kolovoz, …), večje vodno telo (reka, večji potok ali jezero) ali celo naselje. Pri izbiri poti (hoja po azimutu , poteh, stezah) upoštevajmo vrsto terena (gozd, stene, trave …), objektivne nevarnosti, vreme in seveda naše izkušnje in znanje. Šele ko naletimo na izrazit cilj (npr. cesto),  začnemo z iskanjem podrobnosti. Tudi sicer je priporočljivo, da se lotimo iskanja glavnega cilja postopoma, po korakih. A vedite, da najkrajša pot ni nujno najhitrejša, še manj pa najvarnejša.

Vseeno se lahko zgodi, da na zahtevnem terenu (prepadne stene, strme mokre trave, jame) ne najdemo ustrezne poti, da nimamo primerne opreme (vrvi, pasovi, čelade) ali da bi bilo nadaljevanje poti kako drugače izredno nevarno. V takem primeru nikar ne odlašajmo – na pomoč pokličimo gorske reševalce. Morda nam bodo lahko pomagali zgolj z nasveti in nas po telefonu iz doline usmerili na pravo pot. V skrajnem primeru pa nas bodo našli in varno pospremili v dolino.

Orientacija ob zmanjšani vidljivosti

Ponoči in v megli se je težko orientirati že na znanem terenu. Ob takšnih pogojih so tudi veliki in razločni orientirji težko razpoznavni. V primeru, da se na neznanem terenu izgubimo zaradi slabe vidljivosti, je napredovanje skoraj nesmiselno. Iskanje poti in beganje po slabo preglednem terenu predstavlja zgolj potrato energije in motivacije. Če se ne želimo vrteti v krogih, je zato mnogokrat koristneje počakati na izboljšanje razmer. Če se vseeno odločimo za nadaljevanje poti, pa moramo obvladati različne orientacijske tehnike

Ob zmanjšani vidljivosti se je potrebno zanašati na čim večje objekte, še najbolje na komunikacije, t.j. ceste, kolovoze, daljnovode, ipd. V vsakem primeru nas bodo nekam pripeljali, predvsem pa so enostavno sledljivi.

Pozimi se lahko v glavnem orientiramo le s pomočjo reliefa. Če se pridruži še megla, nastanejo zelo zahtevne razmere, saj lahko popolnoma izgubimo tudi občutek za naklonino. Vse okrog nas je belo in oko nima točke, na katero bi se oprlo. Težko razločimo kakršne koli terenske značilnosti. Nastane tako imenovana difuzna svetloba, ki nima določene smeri izvora, zato ne ustvarja senc, ki bi očem omogočale ločevanje na podlagi kontrastov. Hoja po azimutu je v opisanih razmerah še dodatno otežena. Na daljših razdaljah težko držimo smer, če tudi si pomagamo s preverjanjem oz. merjenjem kontra azimutov.

''Pasti'' gibanja v oteženih orientacijskih razmerah:

• Ponoči se nam zdijo osvetljeni objekti bližje kot so sicer.
• V megli slišimo bolje, saj se zvok odbija od vodnih kapljic.
• Težje opazimo spremembe terena (strmine, spremembo smeri gibanja).
• Razdalje se nam zdijo daljše.
• Ponoči moramo ob menjavi pogleda iz osvetljene karte v okolico upoštevati zamik izostritve vida.
• V temi bolje vidimo, če gledamo s ''perifernim vidom''. Objekt, v katerega skoncentriramo pogled bo pogosto slabše viden, kot če središče pogleda nekoliko zamaknemo.
• V ozkih dolinah ponoči vidimo le manjši del neba. Zato ne vidimo vseh zvezd ali pa napačno prepoznamo njihove najbolj razpoznavne dele.

Pomagamo si lahko z nekaj osnovnimi dejstvi in opažanji:

• Poti in ceste se v smeri proti naseljem stikajo pod ostrim kotom.
• Severna pobočja so praviloma manj poraščena in strmejša, gozdna meja je nižje kot na južnih pobočjih in tudi sneg se na severnih straneh ohrani dlje časa. Planine se praviloma nahajajo na južnih pobočjih.
• Če poznamo smer lokalnih vetrov, si lahko za približno določitev smeri neba pomagamo tudi z vetrom oz. z oblikami (zastrugi v snegu, …) in usmerjenostjo rasti rastlin na izpostavljenih mestih.
• Ponoči, predvsem ob oblačnem vremenu, opazimo odsev luči večjih mest.
• Hrup prometa se sliši relativno daleč, ponoči in ob mirnih dnevih (vikendi, prazniki) še toliko bolj.

Oprema
Osnovna oprema za orientacijo naj bo sestavni del vsakega nahrbtnika, pa naj gre še za tako kratek izlet planinski zemljevid, kompas in (čelna) svetilka s polno (in rezervno baterijo).

Za še lažje in hitrejše orientiranje pa že vsaj desetletje pride prav tudi GNSS (globalni navigacijski satelitski sistem) naprava (npr. GPS, GLONASS, Galileo sprejemniki), zadnja leta pa vedno bolj kar mobilni telefon. Seveda oboje s polno baterijo in prenosno baterijo (PowerBank).
GNSS naprave in mobilni telefoni imajo svoje prednosti in slabosti, ki se jih je potrebno zavedati, prepoznati in upoštevati pri delu na terenu. Prav zato so nam lahko sicer dobrodošli pripomočki (pre)večkrat v škodo kot korist, če z njimi ne znamo ustrezno rokovati. Zato velja podobno kot pri ostali opremi – naučimo se jo uporabljati že doma.

Izbira poti

Izbira ustrezne poti ni vedno enostavna, niti ne ''črno-bela''. Pogosto je potrebno sklepati kompromise med orientacijsko zahtevnostjo, razdaljo in vloženim fizičnim naporom za premagovanje izbrane poti. Hkrati moramo upoštevati še naše izkušnje, zahtevnost reliefa (strmino, prehodnost, preglednost in tehnično zahtevnost terena), vreme, tehnično opremo, ki jo imamo na voljo na turi in še kaj.
A pred očmi moramo imeti en sam cilj - najti najvarnejšo pot do cilja. Ta ni vedno najkrajša, niti ne fizično najlažja.

Delo na terenu

Omenili smo že, da je smiselno iskanje cilja iz večjega območja proti manjšemu. Če razložimo nekoliko bolj plastično … težko bo z našega stojišča, za katerega pogosto niti točno ne vemo kje je, najti relativno majhno točko/cilj (npr. križišče poti, kočo, planino, …).

Hoja po azimutu je primerna za krajše razdalje in za gibanje po terenu brez izrazitih reliefnih oblik. Pri hoji na daljše razdalje že ob minimalni napaki (do katere slej ko prej pride) željeni cilj precej zgrešimo. To se zgodi še toliko hitreje, če se gibljemo po razgibanem terenu (kraški teren, strmejših pobočja z grapami in grabni ipd.). Željeni cilj bomo najlažje, in velikokrat tudi hitreje, našli preko t.i. lovilnih in napadnih točk.

Namesto, da se usmerimo naravnost proti iskani točki, raje poiščemo v njeni bližini izrazit objekt, katerega bomo našli brez večjih težav. To je lahko izrazito križišče, vogal ograje, osamljen večji objekt, sotočje potokov ipd. Ta ''objekt'' imenujemo ''napadna točka'', saj bomo šele od tam ''napadli'' naš cilj. Ob iskanju cilja si lahko izberemo več napadnih točk, pomembno pa je, da je razdalja med zadnjo napadno točko in našim ciljem relativno kratka.

Lovilne točke nas za razliko od napadnih opozarjajo na oddaljevanje od cilja. Smiselno si je ''postaviti'' čim več jasnih in enostavno prepoznavnih lovilnih točk, ki nas vse skupaj nekako ''zadržujejo'' na željenem območju. Dobre točke so npr. linijski objekti (ceste), različna vodna telesa (potoki, reke), rob gozda, izrazitejše reliefne oblike.

Če smo si npr. za meje območja gibanja izbrali cesto, potok in skalno pregrado, bomo v primeru, da pridemo do katerega koli objekta, vedeli, da bi hoja v isti smeri pomenila oddaljevanje od željenega cilja. Lovilno točko lahko postavimo tudi za cilj – v primeru, da pridemo do gozdnega roba planine, iščemo pa stajo na njeni sredini, bomo vedeli, da smo že predaleč in da se moramo obrniti.

Zaključek

Na turah lahko hitro zgrešimo pravo pot. Če se nam to zgodi, nas ne sme zagrabiti panika. Z minimalno pozornosti hitro ugotovimo zmoto in se lahko po isti poti vrnemo na pravo pot. Če pa se vam vseeno zadeve zakomlicirajo, moramo najprej zajeti sapo in se umiriti. Potem pa dobro preučiti situacijo in nadaljnje korake. Kakšni bodo ti, je veliko odvisno od znanja in izkušenj, zato priporočamo redno ponavljanje osvojenih orientacijskih veščin. Pojdite kdaj v gozd le s karto in kompasom – boste videli da vam bo všeč. Pa še koristno bo.

Zapisal Matej Ogorevc