VSEBINA PRISPEVKA
Pozimi še bolj kot poleti velja, da je samohodstvo rizično in nevarno. V primeru težjih poškodb, ki nam preprečujejo nadaljevanje ture, ostanemo sami. V primeru da se nahajamo na območju brez telefonskega signala, je možnosti za preživetje v hladnem zimskem okolju izredno malo. Če pa smo zakopani v plazu iz katerega se ne moremo sami izkopati, je rezultat lahko le en – smrt zaradi zadušitve oz. podhladitve!
Pozimi je zato priprava na turo, izkušena planinska družba, ustrezna tehnična oprema in znanje rokovanja z opremo in opazovanja okolja bistvenega pomena za varen povratek v dolino.
Ta prispevek obravnava izključno rokovanje s plazovnim trojčkom. Ostala priporočila najdete v prispevkih Varneje v gore pozimi in Ocenjevanje nevarnosti snežnih plazov.
PLAZOVNA OPREMA
Plazovni trojček je postal že standard pri vseh resnejših obiskovalcih gora v zimskem času oz. v času snežne odeje. Sestavljen je iz plazovne žolne, plazovne lopate in plazovne sonde. Vedno pogosteje se uporablja tudi plazovni nahrbtnik. Vse našteto uporabljamo pri gibanju po zasneženem terenu, saj nam omogoča preživetje oz. bolje rečeno hitro iskanje ponesrečenega v snežnem plazu.
Zasutega bomo lahko pravočasno rešili samo z uporabo plazovnega trojčka - zato ga moramo znati uporabljati!
Sodobne digitalne plazovne žolne so različnih barv, dimenzij in oblik. A delujejo vse na enak način in po točno določenih standardih. Zato so naprave različnih proizvajalcev med seboj kompatibilne. Foto: arhiv PZS/Matjaž Šerkezi
Žolna je nameščena v posebni vrečki, ki jo nosimo na prvi plasti oblačil (nikoli ne sme biti na vrhu) ali pa v hlačnem žepu, obvezno zaprtim z zadrgo. Med hojo imamo vsi žolno nastavljeno na oddajanje. Na sprejem jo preklopimo šele ob iskanju zasutega.Priporočamo, da se v gore, sploh na strmejša in plazovom izpostavljena območja ne odpravljate še vsaj teden dni po sneženju. Tudi najsodobnejša plazovna oprema (plazovni trojček, plazovni nahrbtnik) ne moreta preprečiti sprožitve plazu in poškodb ali zadušitve, če nas plaz zajame.
UKREPI IN POSTOPKI ZA VARNEJŠO TURO
Če tudi se doma dobro pripravimo na turo in temeljito preučimo plazovni bilten, moramo na samem izhodišču preveriti stanje. Zaradi sprememb vremenskih spremenljivk, se stanje snežne odeje lahko hitro poslabša (ali izboljša). Če začnemo s turo globoko v dolini smo sicer s podatki precej omejeni, a z nekaterimi osnovnimi informacijami lahko dokaj dobro predvidimo stanje na višjih nadmorskih višinah. Pozorni smo predvsem na veter, temperaturo in pojav plazov.
- Če na grebenih in vrhovih vidimo vejavico (sneg, ki ga prestavlja veter), lahko na privetrnih pobočjih pričakujemo izrazito poslabšanje plazovnih razmer (nevarnost pršnih in kložastih plazov).
- Temperatura z višino sicer pada, a če je zjutraj v dolini precej topleje kot napovedano, lahko sklepamo, da se je ozračje ogrelo tudi v višjih nadmorskih višinah. Zaradi višjih temperatur lahko pride do prožitev plazov sprijetega mokrega snega, tudi t.i. talnih plazov.
- Če opazimo nove plazove (primerjava s fotografijami objavljenih na spletu izpred dneva ali dveh, prekritje gazi predhodnikov) je to dober znak, da so okoliška pobočja nestabilna.
Preverjanje situacije na izhodišču je eden izmed pomembnih postopkov metode 3 x 3. Opisana je v prispevku Ocenjevanje nevarnosti snežnih plazov.
Ko smo na izhodišču pripravljeni za odhod na turo, moramo najprej preveriti tehnično opremo. Z vidika snežnih plazov je pomembno predvsem to, da ima vsak udeleženec s seboj plazovni trojček. Ko se prepričamo, da imamo vsi vsak svojo plazovno žolno, naredimo skupinski test.
- Vodja (določimo nekoga iz skupine, priporočljivo najizkušenejšega) priklopi plazovno žolno na režim oddajanja signala, vsi ostali pa na režim sprejemanja/iskanja.
- Vodja ture se postavi na čelo kolone, nato udeleženci v razmaku nekaj metrov hodijo mimo vodje (na razdalji cca. 0,5 m – ne manj!). Vodja ture preveri, če njegova žolna oddaja signal in če žolne udeležencev signal sprejemajo.
- Udeleženci se po ”mimohodu” postavijo v vrsto (eden po eden) z nekajmetrsko razdaljo drug od drugega. Ko prispejo na svoje mesto v koloni, udeleženci prestavijo žolno na režim oddajanja signala in jo pospravijo pod oblačila. Ko zadnji udeleženec preči vodjo, vodja prestavi svojo žolno na režim sprejemanja signala (iskanje).
- Vodja se počasi sprehodi od udeleženca do udeleženca, hkrati pa aktivno preverja oddajanje signala žoln udeležencev – svojo žolno približa udeleženci na razdaljo cca. 0,5 m (ne manj!).
- Ko vodja preči celotno skupino, se postavi na njeno čelo in preklopi svojo žolno na režim oddajanja signala in jo pospravi pod oblačila.
V kolikor vse plazovne žolne delujejo brezhibno, se lahko podamo na turo. Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
- Stalno spremljamo okolico – ostanke starih plazov, pokanje in sesedanje snežne odeje, oblikovanosti terena in stanja snežne odeje.
- Večkrat oz. po potrebi izvedemo preizkus stabilnosti snežne odeje.
- Izbirajmo čim varnejše smeri vzpona in sestopa – izogibajmo se grebenom, strmejšim pobočjem in hoji pod stenami, če so nad njimi večja snežena pobočja.
- V primerjavi s kopnimi razmerami nekoliko povečamo medosebno razdaljo.
- Izpostavljena pobočja prečimo na najožjih predelih, da bomo čim prej na varnem in da bomo čim manj časa izpostavljeni nevarnostim.
- Izpostavljeno pobočje prečimo posamezno. Če je pobočje posejano s posameznimi drevesi ali skalami, izkoristimo njihove zadrževalne sposobnosti – prečimo pod njimi.
- Organiziramo opazovalca, ki (z pred plazovi varnega mesta) opazuje pobočje in po potrebi opozori na bližajoči se snežni plaz. V primeru zasutja opazuje pot ponesrečenca v plazu, zapomniti si mora mesto zasutja in mesto, na katerem je poškodovanca zadnjič videl.
Plazovita območja prečimo posamično. Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
- Pred prečenjem zapnemo in oblečemo topla oblačila (pulover, jakna, kapa, rokavice), ki nas v primeru zasutja ščitijo pred mrazom.
- Določimo smer hitrega umika v primeru sprožitve snežnega plazu.
- Roke vzamemo iz zank palic, odpnemo ledveni in prsni pašček nahrbtnika (v primeru, da imamo ABS nahrbtnik, to ne drži), če smo na turnih smučeh, odpnemo tudi te paščke. Tako bomo v primeru zasutja, hitro odvrgli vse kar nas v plazovini sili k dnu.
- Izpostavljena območja prečimo čim hitreje, če je možno v rahlem spustu. Ne tečemo, hitro in kontrolirano hodimo.
- Na drugi strani, počakamo preostalo skupino.
Preizkus žoln opravimo pred pričetkom hoje in po daljših počitkih! Predvsem po počitkih v koči, ko se slačimo in ko opremo prelagamo. Takrat lahko čisto pomotoma pride do spremembe nastavitev delovanja žolne ali celo do njenega izklopa.
POSTOPANJE OB ZASUTJU
V trenutku, ko nas začne plaz vleči s seboj, se prične boj za preživetje. Plaz na telo deluje z enormnimi silami, zato je vsako upiranje zahtevno, a še kako dragoceno. Prav zato si velja zapomniti nekaj osnovnih vodil:
- Plazu poizkusimo uiti in čim hitreje doseči rob plazovine. Tečemo navzdol pod kotom 45 ° glede na smer plazenja. Če smo padli se poskušamo ustaviti s cepinom ali oprijeti kake fiksne ovire.
- Če nas plaz zares zasuje, nemudoma sprožimo plazovni nahrbtnik. V vsakem primeru pa čim bolj zavarujemo usta in nos (dihalne poti). Sploh v pršnih plazovih je glavni vzrok smrti zadušitev, kot posledica zamašitve dihalnih poti s snegom.
- Odvrzimo vso opremo z izjemo plazovnega nahrbtnika, ki bi nas utegnila potegniti globje v globino plazu ali ki nas ovira pri gibanju v plazu.
- Med kotaljenjem delamo plavalne gibe. Z njimi naj bi preprečevali, da nas plaz potegne globje v globino.
- Tik pred končno ustavitvijo se poskusimo dvigniti na površje plazu oz. pred usti narediti zračni žep. Naredimo globok vdih, da so pluča čim bolj razširjena. Tako si naredimo vsaj nekaj prostora za zrak. Po ustavitvi se sneg hitro strdi, vsako nadaljnje kopanje je praviloma neuspešno.
Raziskave in izkušnje pravijo, da je možnost preživetja zasutega po 15 minutah po zasutju skoraj 92 %. Nato začne krivulja preživetja strmo padati in po dveh urah od zasutja preživi le še 15 % poškodovancev. Vzrok smrti je največkrat zadušitev, zato je izdelava čim večjega zračnega žepa ključna. Na drugem mestu med vzroki za smrt so poškodbe, ki že takoj ali nekoliko kasneje privedejo do stanj nezdružljivih z življenjem (zlomi, krvavitve, poškodbe glave …). Podhladitev je šele na tretjem mestu, vseeno pa moramo prav zato nevarno območje prečiti ustrezno oblečeni.
TOVARIŠKA POMOČ ZASUTEMU
Kot rečeno, je potrebno pri prečenju plazovom izpostavljenih območij opazovati tovariše med prečenjem nevarnega območja. Vseeno pa ljudi plaz pogosto preseneti. A ne glede na to, je postopanje ob sprožitvi plazu enaka v obeh primerih. Predvsem pa brez panike – bolje je zajeti sapo in porabiti nekaj dragocenih sekund za razmislek, kot da bi se brezglavo lotili reševanja kolegov.
Na začetku je pomembno, da ponesrečenega v plazu spremljamo in da si zapomnimo dve točki:
- točko, kjer je ponesrečenega plaz zajel in
- točko, kjer smo ponesrečenega zadnjič videli na površini plazu.
Ti točki sta pomembni zato, da si lažje predstavljamo približno smer gibanja ponesrečenega v plazu, predvsem pa, da vemo, kje začeti z iskanjem.
V drugem koraku moramo poskrbeti za lastno varnost. Če nas je v skupini več, je modro določiti nekoga, ki bo območje plazu in območje nad plazom opazoval s plazovom varne točke. V primeru ponovnega proženja plazu, nas tako opozori na prihajajoči plaz. Ista oseba lahko na pomoč tudi že pokliče gorske reševalce.
Šele kot tretji korak je organizacija in izvedba reševanja:
S pogledom hitro preiščemo plazovino, sočasno pa že začnemo z grobim iskanjem s plazovno žolno (če jo poškodovanec in mi seveda imamo). Morda poškodovani ni zasut v celoti in iz plazu gleda roka ali noga. Dobro tudi poslušamo, če bi slučajno ujeli klic poškodovanega na pomoč (sicer pa nas poškodovani pod snegom sliši precej bolje kot mi njega). Če je na površju ostal kak kos opreme, ga ne premikamo, saj lahko pomembno pomaga pri organiziranem reševanju s strani Gorske reševalne službe.
Če ima poškodovani plazovno žolno, začnemo s takojšnjim iskanjem. Od mesta zadnjega vidnega stika s poškodovancem začnemo izvajati grobo iskanje signala žolne. Ko najdemo signal, sledimo magnetnim silnicam poškodovančeve žolne (fino iskanje) do točke, kjer začne signal ponovno slabeti. Na točki najmočnejšega signala nato izvedemo še točkovno iskanje s plazovno sondo.
Grobo iskanje
V primeru, da smo edini reševalec in da je plaz ožji od 40 m, iščemo po sredini plazovine. Pri širših plazovinah (> 40 m) en reševalec (ali dva reševalca) uporabi cik-cak tehniko, pri čemer moramo paziti, da je maksimalna razdalja med obrati 40 m (pri nekaterih žolnah celo manj – obvezno moramo prebrati navodila). Obrate lahko zaključujemo približno 20 m od roba plazovine (slika spodaj).
Če je reševalcev več, naj psihično najtrdnejša oseba prevzame koordinacijo reševanja. Enega člana postavimo za opazovalca, drugi naj obvesti reševalce (GRS), ostali pa naj pričnejo z iskanjem. Iskanje poteka naravnost navzdol po plazu, razdalja med posameznimi reševalci je odvisna od vrste žoln in znaša nekje med 20 in 40 m (slika spodaj). Ko najdemo prvi signal, to mesto označimo (zasadimo lopato, ipd.). Fino iskanje nadaljuje najbolj izkušen v iskanju, ostali pripravijo preostalo opremo (sondo, lopate).
Fino iskanje
Fino iskanje poteka od pričetka signala do približno 3 m oddaljenosti od zasutega. Postopek finega iskanja je odvisen od vrste žolne.
Pri digitalnih žolnah sledimo puščici na zaslonu, ki nas po silnici privede do zasutega. Pozorni moramo biti, da se razdalja pri tem zmanjšuje. Če se povečuje, se moramo obrniti za 180 °, saj nas sicer signal vodi do zasutega po daljši poti (skica spodaj).
Pri analognih žolnah uporabljamo metodo koordinatnega sistema. Ko zaznamo signal, se začnemo premikati v smeri močnejšega signala. Ko se jakost zmanjša, se vrnemo na mesto z najmočnejšim signalom, zmanjšamo občutljivost sprejema (razdaljo) za eno enoto, ter pravokotno na prvotno smer ponovno iščemo najmočnejši signal. Ko preklopimo na najnižjo razdaljo, lahko pričnemo s točkovnim iskanjem (skica spodaj).
Fino iskanje po metodi koordinatnega sistema: (A) – zaznamo ton, od (A) do (B) ton narašča, proti (C) pa se jakost tona zmanjšuje. Vrnemo se na točko (B) in zmanjšamo občutljivost ter nadaljujemo pravokotno na začetno smer. (D) – jakost tona spet narašča, v ( E) je največja zato tu zopet zmanjšamo občutljivost in spremenimo smer. (F) Naraščajoča jakost tona nas vodi do zasutega (Vir: bergpunkt.ch).
Točkovno iskanje
Velja za obe vrsti žoln – analogno in digitalno (obstajajo posamezne specifike – potrebno nujno prebrati navodila). Pri točkovnem iskanju smo z žolno tik nad površino snega. Žolno premikamo počasi in enakomerno v obliki križa. Žolne/roke ne obračamo – žolna naj gleda vedno v isto smer. Iščemo najmanjšo razdaljo do zasutega oziroma najmočnejši signal (skica spodaj). Ko najdemo najmanjšo razdaljo, jo označimo (npr. z rokavico) in pričnemo s sondiranjem. Pri točkovnem iskanju ne izgubljamo časa z iskanjem najmanjše razdalje, ki jo lahko prikaže žolna. Nekako v območju najmanjše razdalje, začnemo s sondiranjem, saj je veliko hitrejše kot točkovno iskanje.
Sondiramo vedno v rokavicah, sondo držimo z obema rokama. Sondiramo pravokotno na površino in ne vertikalno (skica spodaj). Žolna nas namreč pripelje do najmanjše razdalje, kar pa ni nujno, da je ta neposredno nad zasutim.
Poznamo več načinov sondiranja, ki pa so med seboj dokaj primerljivi. Pomembno je le, da je razdalja med posameznimi vbodi majhna (največ 30 cm), da lahko poškodovanca čim hitreje zatipamo.
Različni načini sondiranja (A) v kvadratu, (B) v krogu, (C) v polžu.
Ko s sondo zatipamo poškodovanega, pustimo sondo zapičeno in začnemo z izkopavanjem.
V primeru, da nas med sondiranjem preseneti nov plaz, sondo pustimo zapičeno. Tako se lahko takoj vrnemo na mesto, kjer naj bi se nahajal zasuti v plazu.
Izkopavanja se nikoli ne lotimo tik ob sondi (izjema le pri res plitko zasuti), ampak začnemo odkopavati za približno 1 do 1,5-kratnik globine zasutega stran od sonde. Odkopavanje v obliki stožca (črke V), pri čemer si kopači odkopani sneg podajajo nazaj – ga ne premetavajo na stran.
Pazimo, da ne kopljemo le v globino ampak tudi v širino, saj bo tako prenos ponesrečenca na nosila oz. nudenje prve pomoči lažje in hitrejše. V primeru, da pri izkopavanju sodeluje več reševalcev, kopači krožijo na 1 minuto. Prvi se namreč zaradi napornega odkopavanja hitro utrudi, zadnji pa le odriva sneg in si tako nekoliko oddahne.
Na fotografiji prvi reševalec seka bloke snega, drugi jih odmetava, tretji pa čisti sneg stran od prvih dveh in s tem sprošča pot. Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
Izkopavanje je časovno najdaljši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2-5 min, sondiranje do 2 minuti, čas kopanja pa je močno odvisen od globine zasutega.
Pri zasutemu želimo najprej priti do glave, da mu očistimo dihalne poti. Kako pomembno je hitro iskanje in odkopavanje ponesrečenega nam pokaže krivulja preživetja (desno). Prikazuje možnost preživetja zasutega v plazu v odvisnosti od časa.
Foto: Vodniški učbenik, PZS, Ljubljana, 2016, risba: Branko Ivanek
Za 1 m globine potrebujemo z žolno, lopato in sondo do 11 min. Če uporabljamo samo žolno in lopato, se ta čas poveča na 25 min. V primeru, da imamo samo žolno, pa potrebujemo tudi do 2 uri, da pridemo do zasutega. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, moramo prekopati približno 3-4 kubične metre snega (1-1,5 t snega)!
Ko se dokopljemo do poškodovanca, je naša prva naloga odkopati glavo in zagotoviti pretočnost dihalnih poti. Očistimo usta in nos in po potrebi začnemo s temeljnimi postopki oživljanja. Zavestnega poškodovanca zaščitimo pred mrazom, v primeru poškodb mu nudimo prvo pomoč (imobiliziramo zlome ali zvine, predvsem pa zaščitimo pred mrazom) in na varnem čakamo na pomoč gorskih reševalcev.
Poškodovanca je potrebno oskrbeti pazljivo, predvsem pa ga čim prej zaščititi pred nadaljnjim ohlajanjem. Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc
Z nekaj vaje, pazljivosti in pozornosti so zimska planinska doživetja prava hrana za nemirno gorniško dušo. Zimska tura se s poletno težko primerja, nahrbtniki so težji, oprema je druga, dan je krajši, na nas pa preži (pre)več skritih nevarnosti. Z nekaj znanja, predvsem pa s stalno vajo in prakso, pa se lahko hitro udomačimo tudi na zasneženih pobočjih. Samo ne preveč brezglavo, gora počaka, sneg pa tudi ne skopni tako hitro, kot se nam sprva zdi.
